Predsednik vlade Miro Cerar je na nedavni tiskovni konferenci naznanil, da kadrovskih sprememb v vrhu vlade ni pričakovati, ker ministrom zaupa. Tako še pred kratkim pričakovane rekonstrukcije vlade ne bo. Kakšno sporočilo daje s tem predsednik vlade, kaj to pomeni za prihodnost vlade, ki tudi zaradi selektivne načelnosti njenega predsednika vedno bolj upada zaupanje med volivci, ter kaj za prihodnost stranke SMC, smo vprašali Aleša Mavra, med drugim urednika revije Tretji dan in Časnika.
Aleš Maver:
“Sama napoved, da rekonstrukcije vlade ne bo, glede na dogajanje prejšnjih tednov ni presenečenje. Sporočil takega ravnanja je več, gotovo bo pri marsikom nastal vtis, da premier preprosto nima moči za zamenjavo najbolj obleganih ministrov. Tako utegne biti naslednji korak ugotovitev, da je najšibkejši člen te vladne ekipe prav njen kapitan. Res pa je, da si vladna večina “nadaljevanje po starem” lahko privošči tudi zato, ker njena večina ob vsej krizi zaupanja vanjo ni zares ogrožena. Edina resna politična alternativa, večinska koalicija desnosredinskih strank, je namreč svetlobna leta daleč, čeprav očitno še zmeraj opravlja vlogo učinkovitega strašila celo za veliko volivcev. Zato predčasne volitve niso ne realne ne priložnost za spremembe, saj se razmerja ne bi bistveno spremenila. SMC sicer je stranka na preklic, kot je njen predsednik premier na preklic, ampak veliko verjetneje je, da bi se volivci odločili za podporo ponovno recikliranim “novim obrazom” kot obstoječi ponudbi v desnosredinski opoziciji.
Priznam pa, da se bo SMC znašla v sila čudnem položaju, če bo postal premier tako šibak, da bo potrebno razmišljati o njegovi zamenjavi. Celo v Sloveniji, kjer je politika zelo personalizirana, namreč še nismo imeli situacije, kot jo imamo zdaj, da je bilo 90 odstotkov poslancev najmočnejše stranke izvoljenih izključno zaradi imena enega človeka (pa smo bili v časih Pozitivne Slovenije že zelo blizu temu).
Kratkoročen izhod iz pat položaja je dejansko samo eden, tudi glede na izzive prebežniške krize, in to je menjava koalicijskega partnerja brez volitev ter oblikovanje velike koalicije SMC in SDS, kar bi koristilo obema strankama, pa še Sloveniji povrh. Vendar si Cerarja, ki ne more zamenjati niti vplivnega ministra, ne moremo predstavljati v vlogi pobudnika takšnega obrata. Poleg tega je zelo verjetno, da druži sicer heterogeno četo njegovih poslancev prav antijanšizem. Tako še enkrat končamo v paradoksnem položaju, ko kljub eroziji zaupanja v vlado slednja dejansko lahko razmeroma hitro preide k običajnemu dnevnemu redu. Tudi interpelacija proti zunanjemu ministru bi morala miniti brez večjih pretresov. Seveda bi se karte lahko korenito premešale ob nadaljnjem zaostrovanju prebežniške krize, česar pa si gotovo ne želijo niti najhujši kritiki vlade.”
