Država je uspela prodati za 1.1 milijarde evrov menic! In to po rekordno visoki obrestni meri: 4.15%! Po neuspeli dražbi pred tednom dni (9.4.2013), ko je uspela prodati za vsega 56 milijonov menic, sicer po obrestni meri 2.99%, je to bombastična novica. Le kaj tako pomembnega se je zgodilo v tem tednu dni?
Nič! Vsaj ne navzven. No, razen tega, da je bila ponujena cena tokrat toliko višja. Trend kratkoročnega zadolževanja države je katastrofalen. Od 2.02%, po kolikor se je država zadolžila 12. februarja, je cena poskočila na 2.99% do 9. aprila in sedaj na 4.15%!
Da bo dražba uspela, se je slutilo že vnaprej. Ponavlja se namreč zgodba, ko slovenske banke in druga (para)državna podjetja financirajo državno potrošnjo. Tudi tokrat so bili glavni kupci namreč naše državne banke. To pa je tisto, kar skrbi in kar navkljub »uspeli« dražbi ne vliva kakšnega prevelikega optimizma za vnaprej. V bistvu je to znak, da smo v zelo slabem položaju in da razen domačih podjetij ni skoraj nikogar, ki bi nam želel posoditi denar.
To, da domače banke financirajo državo, ima tako dobre, kot tudi slabe posledice. Za banke je pozitivno vsekakor to, da se jim obeta visok donos. Vsaj teoretično, v kolikor bo država ob njihovi zapadlosti uspela ostati na nogah. Zapadlost obveznosti je tisti trenutek, ko je kreditna sposobnost dolžnika, v tem primeru države, odločilna. Ne pozabimo, da je tudi to milijardo in nekaj narekovala zapadlost predhodnih menic! Država dolg odplačuje z novim dolgom in to pod vedno slabšimi pogoji!
Za banke in druga domača podjetja, ki kupujejo menice slovenske države, je slabo to, da svoj portfelj polnijo z državnimi papirji »ranjene« države, s čimer si slabšajo kakovost svojih bilanc ter povišujejo kreditno tveganje. Diverzifikacija naložb je ključna pri upravljanju tveganja in množično nakupovanje papirjev istega izdajatelja pomeni korak stran od tega principa. Kot smo videli v primeru poslovnih bank, so bili odpisi vezani na dve strukturi kreditov: menedžerske prevzeme in gradbeništvo. Cena takšnega tveganja pa je roketirala v nebo. Na nek način se ponavlja torej zgodba slabega poslovanja bank, kjer bo propadle gradbene in prevzemne posle zamenjala sopihajoča država!
Za druga podjetja, ki so bila tradicionalno prisotna na nakupni strani državnih menic, je slabo to, da svojo likvidnost in kreditno sposobnost namenjajo za stvari, ki ne sodijo v domeno njihovega poslovanja. To seveda ne more miniti brez posledic za njihovo siceršnje poslovanje. Tudi tukaj je navezava na menedžerske prevzeme in izčrpavanje podjetij za neproduktivne stvari dokaj sorodna.
Pa vendar, za banke menice države niso tako slaba naložba vse dokler jih še lahko zastavijo pri ECB kot garancijo za izposojo denarja. Vse dokler ta kanal deluje nemoteno, na nek način ECB posredno financira zadolževanje države, bankam pa celo daje ustrezen donos. ECB je vse bolj prisoten na našem bančnem trgu. Februarja 2013 je imel slovenski bančni sektor za 3.96 milijarde evrov obveznosti do ECB; skoraj 9 odstotkov vseh bančnih virov! Še posebej visoka je rast tega vira v zadnjem času. Med februarjem 2012 in februarjem 2013 je zrasla za kar 127.6 odstotkov! Očitno je, da je za slovenske banke ECB dokaj pomembno likvidnostno okno, še posebej v zadnjem letu dni, ko so negativne novice iz slovenskega ekonomsko-finančno-bančno-političnega sveta vse glasnejše in pogostejše in se nas, posledično, tuje poslovne banke vse bolj otepajo. V tem oziru je bonitetna ocena naše države še posebej pomembna, prav tako pa portfelj slovenskih bank. Od njega je namreč odvisna zmožnost slovenskih bank, da papirje, ki jih kupujejo od države, tudi zastavijo za posojila ECB-ja. Z odprtostjo zgolj do obveznic domače države slovenske banke tvegajo, da jim bo sposobnost najemanja virov pri ECB kar iznenada popolnoma usahnila.
Če se trend negativnih novic iz Slovenije ne bo obrnil v drugo smer, je vprašanje, kdaj bodo iz ECB sporočili, da banka v prihodnje ne bo več sprejemala papirjev naše države. V lanskem letu je ECB grškim poslovnim bankam večkrat zavrnila papirje grške države, s tem pa jim omejila najemanje denarja pri ECB. Zaprtje pipice ECB-ja bi tudi naše banke še dodatno pahnilo v likvidnostne težave.
Zato je pomembno, kdo so tisti, ki upravljajo z državnim ugledom in njeno ekonomsko in finančno močjo. Predvsem pa, tudi zato so reforme v smeri nižjega stroškovnika države in manj države v gospodarstvu tako nujno potrebne. Poudarjam, tudi zato! Primarni smotri za ekonomsko in finančno ureditev države morajo izhajati od znotraj!
Pogovori evropskih prvokategornikov s slovenskimi kolegi, ki se odvijajo v teh dneh, prav gotovo tečejo o teh stvareh. In to je tisto »nevidno«, kar bi se vmes utegnilo zgoditi.
Kar se samega posla tiče, je ena izmed obče finančnih domnev ta, da izdajati papirje kratke ročnosti pomeni, da so dolgoročni obeti države izjemno slabi. A ob teh cenah je to še najmanj slaba novica v celotnem poslu.
Kakorkoli, neurejeno stanje v državi, za katerega se, v stanju, kakršnem smo, zdi bankrot edina stabilna rešitev, in vloga Evrope, bosta prav gotovo privedli do tega, da bo vlada primorana izvajati ukrepe, ki bodo zelo stran od njej sicer domačega nacionalnega interesa.
Pripis: razmišljanje je bilo najprej objavljeno na Steinbacher media – vsak dan aktualni komentarji, odzivi, razprave, pogledi, mnenja.
