Iskanje rešitve za gordijski vozel izboljšanja volilnega sistema bo eno pomembnih postranskih opravil v letu Gospodovem 2019. Mnenje, da je neposrečeni volilni sistem bistveno gorje našega političnega sistema, je razširjeno, prav tako pričakovanje, da bi reforma na tem področju lahko imela čudežne učinke.
Stara zgodba
Pravzaprav prerivanje o volilnem sistemu traja že vse od slovenske osamosvojitve. “Frontne črte” se v dolgih dveh desetletjih in pol niso veliko premaknile. Na desni stavijo na večinski, na levi na proporcionalni model. Ker je tisto, čemur pravimo levica, pri nas praktično abonirano na oblast, imamo seveda proporcionalnega. Danes je težko reči, ali je šlo pri vsem, kar se je z volilnim sistemom dogajalo, zgolj za prestiž ali za kaj vsebinskega. Na prvi pogled deluje vsekakor nekoliko nenavadno, da se na levi otepajo večinskega razdeljevanja sedežev, ki bi po vsej verjetnosti še zacementiralo njihov ledeni prijem okoli slovenske družbe, in da si zlasti v SDS prizadevajo njegovo uvedbo, ko pa bi po kar prepričljivih ocenah na večini volitev dosegli manj, kot so ob sorazmernostnem modelu, še zlasti, če bi namesto relativne večine odločala absolutna, kar vseskozi predlagajo.
Na desni stavijo na večinski, na levi na proporcionalni model. Ker je tisto, čemur pravimo levica, pri nas praktično abonirano na oblast, imamo seveda proporcionalnega.
Ni seveda od muh argument, da bi v glavnem na guljenje opozicijskih klopi obsojeni opciji ena sama prepričljiva zmaga v pogojih večinskega sistema prinesla zadostno večino, da bi se z njo lahko lotila temeljitih sprememb, ki v mučnih koalicijah, porojenih iz proporcionalnega preračunavanja, ne bi bile nikoli možne. Toda doslej bi z nekaj verjertnosti lahko morda predvidevali takšno večino le ob volitvah 2004. Celo lanske parlamentarne volitve bi se po vsej verjetnosti iztekle v levosredinsko večino, še posebej, ker moramo upoštevati, da bi dejanska uvedba večinskega sistema za seboj potegnila precej spremenjeno strankarsko krajino. Ne bi bilo za Slovenijo še bolj škodljivo, ko bi LDS leta 1992 in 2000 in SMC leta 2014 razpolagali s tričetrtinsko parlamentarno večino, morda celo z devetdesetimi odstotki sedežev? Ne vem, ali bi srce naše šibke demokracije to vzdržalo, pa naj sem osebno še tak navijač britanskega ali francoskega volilnega sistema.
Verjetno morajo obstajati razlogi, zaradi katerih so se vladajoči tako oklepali obstoječega sistema. Morda so leta 1992, ko je bilo domoljubno in protijugoslovansko razpoloženje dejansko na vrhuncu, domnevali, da bi se jasne razmere obrnile proti njim. Ribarjenje v kalnem, ki ga je omogočil tudi proporcionalni model, se je vsekakor izšlo njim v prid, ko je odločilne glasove prispeval “instantni desničar” Jelinčič. Zaradi tega se jim je zdelo vredno tudi zminirati referendum o volilnem sistemu pozimi 1996, najprej z umetno podtaknjenim dodatnim predlogom, ki je razpršil glasove, nato po razsodbi ustavnega sodišča z ustavnim zakonom, ki je sorazmernostni model zakoličil v ustavo. In ribarjenje v kalnem se je izšlo še večkrat, “večinski korektiv” v volilnem sistemu v podobi okrajev pa je ostal samo okrasek. A okrasek, ki je Slovenijo junija 2018 vsaj simbolno obarval rumeno (kot jo je prej naredil enobarvno v prid Drnovškovim in Cerarjevim).
Več možnosti
Ustavno sodišče je sedaj za protiustavno razglasilo prav “večinsko” komponento. Oseminosemdeset okrajev se po številu volivcev bistveno preveč razlikuje. Teoretično se da napako odpraviti preprosto tako, da jih zakonodajalci narišejo na novo. A ker je ureditev, po kateri imamo v proporcionalnem sistemu toliko okrajev, kot je poslank in poslancev, ki se jih voli, najbrž edinstvena v svetovnem merilu, ni greh razmisliti niti o alternativah.
Seveda se bo treba najprej odločiti, ali bo sistem po svojem bistvu še naprej izključno proporcionalen ali pa bo večinska komponenta pridobila dejansko težo, ki je doslej kljub množici okrajev ni imela. Glede na razmerje moči v parlamentu ne dvomim, da se bo odločitev iztekla v prid prve možnosti. Slednjo bi bilo moč udejanjiti vsaj na tri načine. Imenujmo jih izraelski, hrvaški in nemški. Po prvem bi poslanke in poslance volili v eni sami volilni enoti z oseminosemdesetimi sedeži. Seveda bi v tem primeru še več ljudi kot zdaj vpilo, da imamo strankokracijo,s preferenčnim glasom ali brez njega. Lahko bi odbržali dosedanje volilne enote, kar pomeni, da bi v vsaki med njimi volili po enajst poslank in poslancev. Uporaba preferenčnega glasu, s katerim bi volivec in volivka odločala, komu od enajstih kandidatov s strankine liste bo mandat zares pripadel, bi bila v tem primeru za odtenek preglednejša. Tretja možnost je nemški model, ki je po svojem bistvu ravno tako proporcionalen, saj o razdelitvi sedežev odloča delež glasov na državni ravni. Po tem modelu bi na novo izrisali 44 okrajev, v katerih bi poslanko ali poslanca izvolili neposredno, ostale sedeže pa bi delili tako, da bi dosegli razmerju med strankami v državi primerno razporeditev. Zelo verjetno bi tak model večinoma privedel do precejšnjega povečanja števila poslanskih sedežev. Ob enakih izidih kot lani bi si SDS namreč namesto 25 sedežev, kolikor jih ji je pripadlo glede na osvojeni odstotek glasov, zagotovila 37 poslancev. Da bi ohranili proporc, bi moralo biti vseh sedežev namesto 88 kar 117.
Krepitve večinske komponente
Tudi večinsko komponento bi se dalo namesto dosedanje brezzobe nadomestiti z učinkovitejšo. Nekaj učinkov, ki jih običajno (ne pa vedno) zagotavlja raba večinskega sistema, bi dosegli že z zvišanjem volilnega praga ali pa tako, da bi kot na Hrvaškem število mandatov določali na ravni volilnih enot in ne na državni ravni. Tak pristop bi po eni strani okrepil največje stranke (SDS bi si jih, recimo, namesto 25 zagotovila kar 31), po drugi strani pa bi lahko koristil regionalno močnim skupinam.
Še bolj bi večinski element poudarilo preračumavanje sedežev kot v Ukrajini ali na Škotskem. V prvem primeru bi 44 sedežev razdelili v enomandatnih okrožjih, 44 sedežev pa proporcionalno, pri čemer rezultati v večinskem delu ne bi nič vplivali na proporcionalni del. Junija 2018 bi si SDS po tem modelu (če bi bilo seveda strankarsko prizorišče enako, kar pa ne bi bilo verjetno) zagotovila absolutno večino (52 sedežev). Škotski model je podoben, a bolj proporcionalen. Tudi v tem primeru bi stranke obdržale vse poslance iz večinskega dela, le da najmočnejša stranka z bistvenim presežkom sedežev ne bi sodelovala pri razdelitvi 44 proporcionalnih mandatov. SDS bi tako obdržala 37 sedežev iz večinskega dela kot končni izid, preostale stranke, ki bi presegle prag, pa bi si jih razdelile ostalih 51. Seveda je potrebno upoštevati, da so v teh izračunih upoštevani dosedanji volilni okraji, ki jih je ustavno sodišče prepoznalo za neustezne. Spremembe v njihovi velikosti bi po vsej verjetnosti premoč SDS nekoliko zmanjšale.
O čistem večinskem modelu britanskega ali francoskega tipa nima smisla niti razmišljati, ker ga zakonodajalci v tej sestavi vsekakor ne bodo uvedli.
