Kampanja za lokalne volitve, še posebej županske, je prešla v finalni del. V treh največjih mestih Koper, Ljubljana in Maribor, se za županski prestol borijo trije kandidati, ki bi jih lahko poimenovali jugoslovanski kandidati, saj imajo del svojih korenin po enem od staršev ali starih staršev v eni od bivših jugoslovanskih republik.
Njihova lokalna pripadnost je tako samo delna, oziroma njihove korenine in zavest o samem sebi, so izraz in posledica nekdanje jugoslovanske multikulturnosti in multireligioznosti. Tako je logično in razumljivo, da svojo vizijo mest gradijo na njihovi modernizaciji in ekonomizaciji, brez zgodovinske in kulturne zakoreninjenosti. Hkrati pa ta pojav kaže tudi na to, kako so ljudje, ki niso tipični Slovenci, veliko bolj samozavestni in politično pogumni. Tudi na tem primeru je očitno, kaj pomeni državniško-politična tradicija za Srbe in Hrvate in kaj za Slovence. Eventualna zmaga vseh treh bi pomenila, da bi se po svojem kulturnem pedigreju hitro zavohali, povezali in se tudi v vsem med seboj podpirali. Glede na to, da je v slovenski politiki vse bolj prisotna socialistična jugoslovanizacija, bi to pomenilo, da bi trije župani obvladovali polovico volilnega telesa, kar bi imelo posledice za državnozborske volitve.
Lokalne volitve kažejo tudi na problem lokalne samouprave in strankarsko politično politiko. Lokalna samouprava zadeva najbolj vitalne probleme ljudi, za to je logično, da je strankarska razporeditev popolnoma drugotnega pomena. Vedno več neodvisnih ali direktno od volivcev predlaganih kandidatov sproža pomislek o smiselnosti te vrste volitev. Najprej bi moral volilni sistem upoštevati razlike v število prebivalcev neke občine. Dalje razliko med urbanimi in rurarnimi občinami ter omejiti županski mandat na največ tri zaporedne mandate. Do župana bi lahko prišli tudi po kakšnem drugem volilnem sistemu kot strankarskem.
Primer Maribora z osemnajstimi kandidati za župana kaže na to, da bi različne interesne skupne morale pred lokalnimi volitvami izpeljati predstavniške volitve in da bi preko teh predstavnikov moralo priti do odločitve o največ štirih kandidatov, ki bi šli v neposredne volitve. Vsak kandidat bi tako predhodno vključeval različne interesne skupine in v izhodišču predstavljal širšo platformo za župansko mesto, kot pa je to pri osemnajstih kandidatih. Medijska soočenja in predstavitve bi tako postala bistveno bolj smiselna in stvarna. Politično ideološki naboj bi se izčrpal v predhodnih postopkih, finalisti pa bi imeli čas in možnost, da predstavijo svoje konkretne projekte, ki zanimajo lokalno prebivalstvo. Iskanje novega in preseganje do sedaj običajnega volilnega sistema za župane in občinske svete, bi bilo nujno za motiviranje lokalnega prebivalstva, da si izbere župana, ne po meri medijev in strankarskih izborov, ampak po meri kompetenc in širšega soglasja interesnih skupin.
