Bog in kapitalizem, mlada dekleta v haremu in računalniška miška,… zakaj bi to ne bil zadnji kompromis, resnični konec zgodovine?
Fabrice Hadjadj, francoski filozof, v predavanju Džihadisti, 11. januar in Evropa praznine
Ravno mene, ubogega katoličana iz Valsugane, je doletelo, da sem rekel ne papežu.
Alcide de Gasperi, predsednik italijanske vlade, l. 1952, potem ko se je zoperstavil političnim navodilom iz Vatikana
Evropska levica že pokleka pred islamom?
Eden naših najboljših poznavalcev islama Drago K. Ocvirk je na Časniku (članek Islamofobni muslimani) – mojstrsko, kot zna – prikazal, kako se vse bolj srečujeta ekspanzivni islamizem in evropska levica, ki je po padcu berlinskega zidu zašla v krizo identitete. O „čudnem zavezništvu med islamizmom in deli evropske levice“ je lani govoril tudi od ajatol „prekleti“ Salman Rushdie na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Slovenski poročevalci iz knjižnega sejma so kakopak ta kočljivi del Rushdiejevega govora preskočili.
Zdi se namreč, da levica v primeru islamizma ponavlja svojo staro in večno napako, ki jo je veliki Anton Trstenjak imenoval „antropološka zmota“. Zmota v smislu, ker kompleksno naravo človeka krči na „delo kot generično bistvo človeka“. Nato na dialektiko delo-kapital skrči vse, kar se skrčiti da in ne da. Predvsem pa povsem podcenjuje moč človekove religioznosti. Ocvirk nam servira tale ocvirk: „Levičarji si domišljajo, da bolje poznajo islam od muslimanov samih.“
Ta „domišljavost“ v interpretaciji se pri levičarjih kaže tudi v odnosu do begunstva. O tem za Časnik Blaž Otrin (članek Begunci, eros in impotenca), ki med drugim pravi: „Begunci so v njihovi ideološki optiki po definiciji žrtve kapitalizma, ki jih je oropal vsega, in zato se jim ni potrebno držati družbenih norm, oz. se od njih pričakuje, da bodo naperjeni proti družbi, ki (da) jih je v to pahnila.“
Strinjam se, begunci so žrtve kapitalizma. Dialektika delo-kapital je prisotna tudi v begunski drami. Vendar je to le eden od elementov, ki jih vstavim v interpretativno enačbo. Drugi elementi so: kultura, vera, fanatizem, medverska vojna, potreba po varnosti, versko-misijonarski načrti arabskega naftnega kapitala,… Glede slednjih znani italijanski rabin Giuseppe Laras v intervjuju za Tempi opozarja:
Gibalo tega džihada ni domnevna revščina, kot zmotno kdo verjame. Dovolj je, da pogledamo biografije skoraj vseh teroristov, kakor tudi da preverimo, kdo so veliki financerji sodobnega džihadizma. Izza slednjega se premika velikanski kapital, vključno z izrednimi ekonomskimi in kulturnimi investicijami na Zahodu.
Bo ta relativistična (teorija spola) in obenem spet bolj leninističa (vstajništvo) levica na koncu kakor tista kokoš, ki z dvignjeno glavo teka pred islamističnim petelinom – potem pa naenkrat počepne? Ne verjamem, da je res tako „kurja“…
Strah pred islamom in dvoumna ponudba z desne
Če je levica enoumna, je desnica dvoumna. Če je evropska levica začela nekako že poklekati pred islamom in bo, kot je po pesimističnih prognozah videti, na oltarju domnevne nove revolucije najprej žrtvovala svoj feminizem (svoboščine žensk), v prihodnjih desetletjih pa verjetno še svoj ateizem (ker mistika bivanja zahteva, da neki bog v srcu mora biti), še to ne pomeni, da moramo zdaj kristjani svoje upe nasloniti na novo evropsko desnico. Kako je že učil papež Janez Pavel II. l. 1991 v okrožnici Centesimus Annus? Padec komunizma še ne pomeni zmage kapitalizma (prim. CA 42). Prevedeno: če kristjani zavrnemo leve, še ne pomeni, da se bomo izstrelili v naročje desnih. Zlasti se ne bomo izstrelili zdaj, ko desni postajajo zares desni.
Enoumni novi levici Cerkev nasprotuje enoumno (takoj in strumno), pri novi desnici, ker je dvoumna, pa Cerkev lahko ne bo dovolj previdna. Nova evropska desnica je namreč naenkrat odkrila krščanstvo. To se je zgodilo – zajemite sapo! – na Saškem, oz. v vzhodni Nemčiji, ki je še do včeraj veljala za statistično najbolj ateistično regijo v Evropi (moj blog Križ v Dresdnu). Ko dresdenski pegidaši visoko dvigujejo križ v barvah nemške zastave, žgečkajo našo domišljijo o triumfalnem povratku krščanstva v Evropo. Podobno se kristjani počutimo, ko angleški nacionalisti hodijo s križi v rokah skozi muslimanske četrti in pridigajo o „krščanski Angliji“ (wau!). V njih skoraj vidimo našega viteza zaščitnika.
Ampak, pozor! Kakor hudič v sili muhe žre, tako si bo nova evropska desnica po metodi „download&install“ nadela krščansko identiteto. Če rečem, da je taka desnica silno dvoumna, sem premil. Dvoumje je nevarnejše od enoumja preprosto zato, ker zna svoja semena zla bolje prikriti.
Breivikovska rekonstrukcija boga in krščanske identitete
Z naslednjim citatom ne mislimo kriminalizirati desničarjev. Tudi ne mislimo potolči tistih desnih politikov, ki v teh mesecih iskreno raziskujejo in poudarjajo evropsko krščansko korenino. Pričakujmo pa, da pri tem niso dvoumni in manipulativni. Neki hudi desničar in ksenofob je namreč pred nekaj leti o svojem „krščanstvu“ zapisal:
Jaz in še veliko drugih, kot sem jaz, nimamo nujno osebnega odnosa z Jezusom Kristusom in Bogom. Mi namreč verjamemo v krščanstvo kot kulturno, družbeno, identitetno in moralno platformo. To nas dela kristjane.
Avtor te izpovedi ni nihče drug kot „Marxist Hunter“ Anders Behring Breivik, množični morilec norveškega levičarskega podmladka na otoku Utøya. Pravzaprav sem mu hvaležen, da je v svojem manifestu (ves manifest v pdf) tako nazorno in na kratko povedal, da mu je vseeno za osebno vero v brezčasnega Boga, važna da mu je samo krščanska časna identiteta. Krščanstvo torej kot priročna ideologija in duhovna podlaga evro-nacionalizma. Krščanstvo kot estetika in mistika križarskega meča. Ali ni nekaj take „ljubezni“ do krščanstva imel tudi Adolf Hitler, ko je na svoje tanke, ki so prodirali na Vzhod, dal naslikati krščanski križ, češ ljudstva, glejte, krščanska armada prihaja, da vas reši brezbožnega komunizma?
Džihadizem kliče džihadizem. ISIS-ov shizofreni bog-Sovraštvo kliče breivikovskega psihotičnega in strukturalističnega boga-Identiteta. Kristjani smo na preizkušnji. Po eni strani nam gre na smeh, kako malo let je bilo potrebno od zavrnitve Boga v debatah o evropski ustavi do zdajšnjega malodane paničnega hlastanja včerajšnjih „brez-identitetnežev“ po identiteti. Morda so nam všeč tudi aktivistični križi v Dresdnu in Londonu. Po eni strani morda …
Varujmo se zahrbtnih „morda“. V tej negotovi uri moramo prositi za vseh sedem darov Svetega Duha in biti skrajno razsodni. Nikakor ne smemo pristati, da po desni vračajoči se Bog postane kulturni konstrukt. To ne bi bil Bog Abrahama, Izaka in Jakoba. To bi bil Bog mrtvih in ne Bog živih (prim. Mt 22,32). Bog, ki je zgolj „identitetna in moralna platforma“, prej ali slej postane Moloh, ki zahteva človeških žrtev.
Zakaj se je De Gasperi uprl Piju XII.
Nedavno sem na italijanski TV2000 gledal polurni intervju z Mario Romano De Gasperi (video). Njen oče je bil Alcide De Gasperi, velikan italijanske in evropske povojne politike, danes kandidat za blaženega. Med drugim je častitljiva gospa povedala, kako težka preizkušnja je doletela njenega očeta l. 1952. Takrat je bil De Gasperi, demokrščanski predsednik vlade, postavljen v položaj, da se je moral upreti papežu Piju XII.. Ker je v Rimu bilo na tem, da mesto na lokalnih volitvah pade v roke komunistom, so iz Vatikana vršili pritisk na De Gasperija, naj se v boju proti rdečim poveže s postfašistično desnico in monarhičnimi nostalgiki.
De Gasperi, pobožen katoličan iz daljne tridentinske province Valsugana, se je tem pritiskom odkrito zoperstavil. Vodilo ga je trdno prepričanje, da se demokracija vzpostavlja in rešuje iz sredine. Povezava na skrajno desno ne pride v poštev, četudi grozi velika nevarnost iz skrajno leve smeri.
De Gasperi se je zameril Vatikanu, Pij XII. ga ob prvi priložnosti ni hotel sprejeti, a njegova vera v demokracijo in nadpovprečna politična intuicija sta se izkazali za pravilni: demokristjani so bitko za Rim dobili brez naslombe na čudne desničarje. Ko bo razglašen za blaženega, bo na nek način beatificirana tudi njegova „centristična“ politična doktrina.
V negotovi uri posezimo po De Gasperijevem receptu
De Gasperijeva lekcija naj velja tudi današnjim slovenskim kristjanom. Begunska kriza, strah pred islamizacijo, strah pred prihodnostjo, ljubezen do svojega naroda in jezika, naš antikomunistični refleks naj nas v teh zmedenih časih ne zavedejo in odnesejo v polje ksenofobne desnice. Četudi ta vse bolj maha s križem. Iščimo sredinsko polje krščanskega racija in humanizma, ter se od tod v duhu evangelija pogovarjamo z vsemi: levimi, desnimi, muslimani, ateisti. Za razliko od De Gasperija nas zaradi take drže gotovo ne bo doletelo, da bi nas rimski papež okaral.
Naj zaključim z upokojenim nadškofom Antonom Stresom, katerega misel o eno- in dvo-umju je tudi navdahnila to moje pisanje. Tako je dejal januarja letos v šentviških Zavodih:
Cerkev je edina družbena sila, ki je enoumna nasprotnica nove levice. Brani življenje, družino, vero v razum, da spozna resnico in dobro, je proti relativizmom, metafiziki, spoznavoslovju, etiki in religiji, ni vseeno, v kaj verujemo, vse podobe Boga niso enakovredne, monoteizem ni nestrpen. Politična desnica je velikokrat dvoumna in kompromisovska. Na njo se dostikrat ni mogoče zanesti. Skrajna desnica zna biti nacionalistična, nasilna in etnocentrična, kar spet ni naša opcija.
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
