Iščimo skupaj

V Slovenskem pastoralnem načrtu Pridite in poglejte (PIP), ki ga je izdala Slovenska škofovska konferenca v letu 2012, je navedenih pet pastoralnih izzivov (str. 48 – 54), vendar je poleg njih na več mestih v tem dokumentu še eden, zelo zanimiv. Nanj pa naletimo že na prvih straneh drugega dokumenta Pravičnost v ljubezni, smernic za župnijske pastoralne svete za leto 2011, in sicer v poglavju Skupinska dinamika (str. 10). Gre za smernice o delovanju in vodenju skupin. In zakaj naj bi bil to poseben izziv? Po mojem mnenju zato, ker se na nov način dotika vodenja in odločanja v Cerkvi ter vloge laikov.

O vlogi laikov v Cerkvi je bilo že mnogo povedanega in napisanega, po eni strani o njihovem velikem prispevku, po drugi strani o premočnem vplivu klerikov nad njimi. Kako bodo laiki v Cerkvi na Slovenskem svojo vlogo opravljali v prihodnosti, posebno v pastoralnem načrtovanju in uresničevanju, je odvisno tudi od delovanja skupin, v katere so vključeni. Mislim, da bo od tega precej odvisno tudi prihodnje delovanje Cerkve. O tem priča tretje načelo Slovenskega pastoralnega načrta »Od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico« (str.24), v katerem je zapisano: »Namesto da vztrajamo na stališču: jaz vem, kaj ti moraš, zavzamemo držo midva skupaj iščeva«. To si prav lahko predstavljam zapisano tudi v množini, torej skupaj iščemo.

Vloga skupin v Cerkvi

O pomenu delovanja skupin in človeka v njih nam priča vsa človeška zgodovina. Brez delovanja v skupinah človek ne bi mogel shajati. Zgodovina je obenem polna napetosti in konfliktov med posameznikom in skupino. Gre za pradavni boj za prevlado pri odločanju in delitvi vpliva ter dobrin. Tudi krščanstvo je že na samem nastanku delovalo v skupini. Jezus Kristus je Cerkev ustanovil v skupini svojih učencev – apostolov in jim pri zadnji večerji tudi dal temeljni nauk za delovanje in vodenje skupine: »največji med vami naj bo kakor najmlajši in voditelj kakor strežnik« (Lk 22, 26 – 27). Z izpolnjevanjem tega pravila so imeli težave že apostoli, imeli so jih tudi v prvih krščanskih skupnostih in ostale so vse do današnjih dni. Zanimivo je, da se tudi v molitvi Oče naš – prvi molitvi, ki jo je Jezus naučil svoje učence, izražamo v množini, torej ne kot posamezniki. Cerkev je v vsej svoji zgodovini poudarjala svojo vlogo v občestvu, torej v skupnosti. Skupnost v obliki majhnih skupin pa se v Cerkvi vedno bolj poudarja v zadnjem času.

Danes delujejo v Cerkvi na Slovenskem mnoge laiške skupine oziroma skupnosti: župnijski sveti, biblične skupine, katoliška društva, duhovna gibanja, katehetske skupnosti in druge. Njihov velik pomen v Slovenskem pastoralnem načrtu poudarja prvo temeljno pastoralno načelo (str.23): Od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri. V opisu tega načela je smernica za »večjo pozornost osebni rasti in življenju majhnih skupin«. O pomenu majhnih skupin je že večkrat v javnih nastopih govoril tudi antropolog dr. Jože Ramovš, na primer letos na okrogli mizi v začetku Socialnega tedna 2012 in na Zboru Kristjanov in drugih ljudi dobre volje na Otočcu 2012. Kot pravi, se v majhnih skupinah ljudje poznajo in si odgovarjajo v dialogu.

Moč in nemoč v delovanju skupine

V skupini lahko sodelujoči združijo ideje, talente, izkušnje in energijo tako, da nastane sinergija, torej mnogo večji učinek, kakor ga lahko dosežemo kot posamezniki. Vendar to skupini ni dano kar samo po sebi. V skupini lahko gre tudi vse narobe in to se dogaja pogosto. Spomnimo se sestankov na katerih ni bilo jasno zastavljenega cilja,  med udeleženci je bila slaba komunikacija, kaotično kroženje besede, na koncu ni nihče vedel, kaj smo se dogovorili, kdo je za kaj zadolžen. Takih nejasnih sestankov je v praksi veliko. Izkušnje kažejo, da je potrebno skupinske procese ustrezno voditi. Za vodenje skupinskih procesov se je uveljavilo tako imenovano moderiranje. Ta izraz uporabljajo, vsaj doslej, bolj v Evropi, medtem ko se je v Ameriki uveljavil izraz fasilitiranje (facilitation), ki ima svoj izvor v latinščini in pomeni olajševanje. Gre za način vodenja, ki skupini pomaga, da si jasno zastavi cilje, da spodbuja vse udeležence k prispevanju v skupini, da beseda v skupini urejeno kroži in ni nihče prezrt, da se v skupini vsak počuti varno in ga ni strah, da bo njegova beseda doživela posmeh. Tako skupina napreduje proti zastavljenim ciljem in  vsak v skupini voljno sprejme svoj del odgovornosti za uspeh celotne skupine. Vse to so veščine, ki se jih bo treba še naučiti za uspešno delovanje malih občestev v Slovenski Cerkvi, še posebno pri pastoralnem načrtovanju, ki je pred nami.

Skupinsko delo in nova evangelizacija

Pater Marko Ivan Rupnik je v svoji v knjigi Umetnost življenja (Založba Družina, 2012) v poglavju Ustvarjalnost in vizija (str. 12) med drugim zapisal, da »danes v vsem posnemamo svet«, tudi »pri srečanjih pastoralnega sveta, ki se odvijajo po istem načinu kot katerikoli sestanek, kot da se skoraj ne moremo več sporazumeti brez raznih komunikacijskih tehnik, brez svetovalcev in olajševalcev«.

Menim, da pri delovanju skupin v Cerkvi za zdaj res še pogosto delamo podobno kot ostali svet na sestankih. Vendar mislim, da je ravno pastoralno načrtovanje po smernicah PIP priložnost, da začnemo drugače in uvedemo delovanje občestev po načelih moderiranja skupinskih procesov. Ta načela se v veliki meri dotikajo odnosov med ljudmi oziroma komunikacije, ki je pogosto ozko grlo za doseganje napredka. Z napredovanjem v odnosih med nami lahko veliko prispevamo k prepoznavanju in sprejemanju evangelija v današnji družbi, v kateri katoličani tožimo, da nas zavračajo. Seveda pa bo potrebno mnogo potrpežljivosti in vztrajnosti ter pomoči Svetega Duha.

Foto: Tone Lesnik