Irena Svoljšak je bila sopotnica skoraj neštevilnim, marsikomu tudi ogledalo, intimno prijateljstvo pa je na tem svetu redkost. Prihranjeno je globokim dušam, ki svoje popotovanje doživljajo s tisto globino, v katere kamrici prebiva Bog.
V svetem pismu je tudi misel: Bog je poklical mladega, ker ga je želel imeti pri sebi. Verjamem, da je Bog tudi Tebe tako poklical sredi ustvarjalnega zanosa, ko si v Operi nazadnje pripravljala člane ansambla za nastop. Bog Te je vzel k sebi, ko si po dolgoletni zagnanosti uredila tudi svojo novo hiško in njeno okolico. Očitno Te je torej hotel imeti pri sebi. Vedel je namreč, da si na tem svetu težko živela. Spremljal je Tvojo zagnanost, darovito odprtost, s katero si bogatila in razveseljevala tolike s svojim delovanjem v Operi, s pevskimi nastopi po Sloveniji in po svetu ter številne, ki smo imeli privilegij vstopati tudi v Tvoj dom v Dragi. Le redki smo se mogli dotakniti tudi Tvojih bolečin, skritih v globinah Tvoje duše.
Od nekdaj je, danes pa še bolj, sam človek težko vstopal v svet drugega, še težje stopajo v njegov svet drugi, vpeti v družinske vezi, obogatene z otroki in vnuki. Ne le da je samoten, življenje praviloma doživlja bolj prisebno, globoko…, bolj občuti življenjsko zahtevnost, zapletenost in neobvladljivost, saj se mora z njo spoprijemati večinoma sam. Utemeljeno je pesnik zapel: »Gorje mu kdor v nesreči biva sam, a srečen ni kdor srečo uživa sam!«
Irena Svoljšak je s svojo vedro in z bogatimi darovi obdarjeno naravo iz samote iskala pot k ljudem, jih razveseljevala s pesmijo, igro in iznajdljivo družabnostjo.
Srednjeveški mislec je je označil človeka kot popotnika. Človek ne le hodi po tej zmelji, je dobesedno romar, ki potuje svojemu končnemu cilju. Niti ni samo berač, ki prosi »vbogjame«, čeprav stalno drug drugega moledujemo za večne duhovne in časne tvarne dobrine, upajoč, da bomo vsaj kratko potešili lakoto življenja. Iščemo namreč človeka in smo na poti k drugemu, ki nas bo okrepil, spodbudil nam vlil upanja. Psiholog je zapisal: »Odrešenje življenja je prek ljubezni in v ljubezni.«
A ti si, Irena Svoljšak, sprejela vodilo, da je »kljub vsemu treba reči življenju da«. Tvoje popotovanje je bilo razveseljevanje življenja drugih, ki smo smeli s Teboj deliti življenje. Tvoji Dražani bodo pogrešali, da so lahko vsak čas »uleteli« v Tvoj dom. Tvoji sodelavci nosijo v srcu podobe Tvojih navdihov, spodbud in zavzetosti, ko si s talentom, pridnostjo in življenjsko energijo z njimi ustvarjala umetniške stvaritve. Številni so se zabavali ob Tvojih nastopih ob obletnicah, kjer si pesem dopolnjevala z življenjsko modrostjo in vsestranskim humorjem. Tvoji sorodniki žalujejo za sestro, teto, prateto, ostali za prijateljico, s katero si se lahko kljub molku časa pogovarjal o vsem.
Irena Svoljšak je bila sopotnica skoraj neštevilnim, marsikomu tudi ogledalo, intimno prijateljstvo pa je na tem svetu redkost.
Prihranjeno je globokim dušam, ki svoje popotovanje doživljajo s tisto globino, v katere kamrici prebiva Bog. Morda se je komu zdelo, da ga slabo poznaš, a prepričan sem, da te je spremljal na Tvojih gozdnih in drugih poteh, pa tudi v gluhi tišini noči in samotnosti jutra. Njegovi angeli so stalno bdeli nad Teboj. Zato je Tvoje popotovanje spremljala sila duha, ki Te je gnal kvišku. Tja je zdaj odšlo Tvoje hrepeneče bitje v mir, iz katerega sporočaš: »ne plakaj dragi, nad pepelom sanj! Vsa srečna sem v vrtovih svetlih dni, pri Bogu, ki nad zarjami bedi in z drobnimi je zvezdami obdan.«
Zato verjamemo, draga Irena, da Ti je zdaj lepo in to tolaži naša srca, da tudi mi zahrepenimo po višavah, v katere si odšla. Tvoje ime Irena v grščini pomeni mir. Zdaj se je Tvoj življenjski nemir spokojil v večni mir pri Njem, ki Te je ustvaril zase in verjamem, da Tvoja bogata duša v vsej globini in širini uživa njegovo polnost, kot poje pesnik: »Cvet dragih ustnic me je pogostil, na mladih vekah solze se mede – zdaj bodo moji spevi počivali.«
