Andrej Baraga je odšel, za njim ni ostalo nič, razen zarubljenega avtomobila in sreče nas, ki smo ga poznali. Vračajo se mi zaključni kadri Formanovega Amadeusa; razsulo časa, gnila povprečnost zmaguje.
Andreja Barago bo Slovenija pomnila manj, kot bi ga morala. Sebi v škodo. Premnogi zaslužni odidejo neopazno, komaj zaznavno, ne da bi se o njih pisalo ali se jih omenjalo v potrebni meri. Ljudje, ki so se v določenem trenutku znašli na prestižnem položaju, vendar so ga zaigrali zaradi presežkov človeškosti. Ko odidejo, neopazno siromašimo vsi; napačni poudarki nas oddaljujejo od prihodnosti in od sebe samih. Andreja Barage nismo zaznali; on je tam, kjer se bomo na koncu znašli vsi, prikrajšanji za spoznanje njegove posebnosti.
Tržačan Andrej Baraga je študiral v Ljubljani, postal dobe državni tožilec in dober prijatelj
Stereotipna biografija bi nas popeljala v mlada leta tržaškega zamejca, poklicno usmerjenega v matico, razdeljenega med rojstnim Trstom, slovenskim primorjem in Ljubljano. Med mamo in teto, živečima v Trstu, bleščobo morja slovenske zemlje in Ljubljano, kjer se je izšolal in deloval. Kakovosten državni tožilec na področju najzahtevnejše kriminalitete, odločnih besed, čistih rok. Natančen, inteligenten, zrel, fokusiran, posvečen delu. Brez izjeme dobrodušnega, širokega nasmeha, skromen, umirjen, tih, nepreslišljivih modrih besed. Razpravne dvorane označuje z lastno, nezgrešljivo prepoznavnostjo strokovne identitete. Leta 2005 sodim težavno zadevo, ki ne prenese tožilskega amaterizma. Andrej Baraga toži, obvlada, ne dela napak. Ne klicari med sojenjem, ne berači uslug, ne dila; pozna, obvlada, ne potrebuje opore. Dokaze pelje k obsodbi kakor po Ariadnini nitki; ne pušča sivega polja, vešče krmari. Marca 2006 odide med sodnike, postane moj kolega na okrožnem sodišču.
Nikdar ne bom vedel, kaj privlači ali med seboj odbija ljudi; včasih podobnosti, včasih kaj drugega. Poiščeva se na hodniku, vstopiva drug k drugemu v pisarno, navadni pogovori. Turobnemu mi pripušča sonce skozi oblake nasmehov, razgaljuje utrujenega duha, pripoveduje o deželah, koder je hodil, mi vrača iluzije. V desetletju in pol druženja niti ena sama groba beseda ni prišla iz njegovih ust. Okoli njega se zgrinjamo izgubljene duše oddelka, nerodni v preživetju; povezuje nas s samimi seboj in drugega z drugim.
Andrej Baraga je postal predsednik sodišča, a je bil preveč pošten, da ga nepošteni ne bi zrušili
Ko ga imenujejo za predsednika sodišča, si oddahnemo; je kolega in človek, prijatelj, ščitonosec. Nad nas ne bo dovolil nikomur, lahko se lotevamo dela, delamo kot nikoli. Videvamo ga poredkoma, toda tu je, trepeta v zraku. Neko nedeljo norim po pisarni, preverjam italijanske ukrepe, ne razumem jezika. Ga živčno pokličem; pride, sedi ob meni, mi pojasnjuje, razmišlja, poglobljeno prevaja, zamudi na nedeljsko kosilo. Predsednik sodišča si vzame nedeljo za podrejenega, povzpenjanju nekoristnega, iz čiste človeške dobrote. Po koncu sojenja, skoraj leto kasneje, odpiramo vino, grizljamo piškote, konec je. Andrej je med nami, smeh, sproščenost, veselje; odhajamo pozno. Nikdar mi ne bo jasno, kako je sistem spustil visoko tako poštenega.
Dolgo ni trajalo, preveč se jim je zameril, ni takšen kot oni. Mesec ali dva po odpiranju vina mu je imperij vrnil udarec. Neka čudna mešanica med sabo skreganih, stremuških, drug drugemu nevoščljivih, toda vselej združljivih za varovanje foteljev. Ne takrat ne kasneje nisem vprašal, ali jih je spregledal ali vedel, kaj so, pa ni mogel ničesar. Napačna odredba ob poldrugi uri zjutraj, ko podtaknejo bombo sodnici, ga odnese že naslednjega dne. V časniku globokosodstva mu pribije žebelj v krsto alfa in omega sodstva – veliki on. Z birokratsko brezdušnostjo cenenih besed izdavi, da se predsedniku sodišča takšne napake ne odpuščajo. Čeprav so se hujše odpuščale vsem prej in pozneje. Andreju Baragi je, sedaj vemo, sodila lastna dobrota.
Opustil je sodniško službo, postal odvetnik, a mu je zaradi vsega, kar je doživel, pošla življenjska moč
Ostal je v sodstvu še leto ali dve – s cmokom v grlu, muko na duši, nejevoljen, izdan od ljudi, ostal brez vere, upanja, pod rušo življenjskih izkušenj. Za prijatelje sicer nasmejan, toda vse bolj odsoten, kakor da bi šele odrasel, z razočaranjem, ki ne mine. Vstopa še naprej v pisarne, v družbo nedolžnih, kot ni bil vstopal v pisarne vplivnih. Sojenje mu postaja tegobno, pravica omadeževana, ljudje nerazumljivi. Po sivi in črni si nadene odvetniško togo.
Dolgo ga ni, a se nekoč vrne z roba pozabe; potrka, vstopi. Zasmeji se enako kot tedaj, ko je kot mlad tožilec stopil na pravična pota, pogosteje in pogosteje. Razlaga, da je brez denarja, vendar se počuti bolje, svobodno. Govori o bratovi poroki, maminem zdravju, bežnih osebnih zadevah, me sprašuje po otrocih, očetu, ženi. Nima denarja za prispevke, zarubili so mu avtomobil, pomoč zavrača. Predsednik sodišča nima denarja. Edini predsednik sodišča, ki mu je zmanjkalo ptičjega mleka, onstran intrig, kompromisov, laži. Sedaj vem, da mu je pošla življenjska moč, ga izdalo srce, nespravljivo s človeško nižavo. Da mu je telo odhajalo v ritmih odhajanja duše.
Častni kolega Žiga Klun ga je srečal med zadnjimi; pred novim letom tavajočega, potikajočega se, komaj prisotnega, neprepoznavnega, zamaščenih rokavov, spodvihanih hlačnic, bledoličnega, v obraz zabuhlega. Onemoglega v boju proti življenju, kot ga živimo manj pošteni od njega. Petega januarja zjutraj, ko se mu ni oglašal na klice, ga je mrtvega v stanovanju našel brat.
Za Andrej Baraga je odšel, za njim ni ostalo nič, razen zarubljenega avtomobila in sreče nas, ki smo ga poznali. Vračajo se mi zaključni kadri Formanovega Amadeusa; razsulo časa, gnila povprečnost zmaguje.
Andreja Barago bo Slovenija pomnila manj, kot bi ga morala. Sebi v škodo.
