Sploh ni daleč čas, ko s(m)o na glas sicer zelo redki, na tihem pa številni razmišljali, da glavna opozicijska stranka sploh še ni vrgla na mizo skrbno varovanega aduta. Nekje z rezervne klopi je spet in spet mahal najbolj priljubljeni demokrat Gregor Virant.
Smrkavec brez lučke
Prejšnji ponedeljek je nekdanji minister z rezervne klopi vstal. Dvomim, da bo do volitev moč izvedeti, zakaj natanko se je odločil za ta vsaj časovno slabo pretehtani korak. Res je, da po dolgih letih zvestega uklanjanja predsedniku stranke stopa na svoje. Ampak vsaj po mojem mnenju bi imel možnost po čem zares velikem poseči samo, če bi ostal v SDS. Sam, brez strankinega zaledja, bo težko (p)ostal pomemben igralec na politični sceni.
Zato je njegova akcija, četudi mu lahko priznamo, da je vsaj za nekaj trenutkov ukradel šov glavnemu burkežu minulega tedna, ljubljanskemu županu, vsaj na površini najbolj podobna jezni potezi smrkavca, ki ni dobil lučke ravno takrat, ko si jo je zaželel. Toda drugače kot pri navadnem kratkohlačniku, ki se nekaj časa kuja, potem pa se v zameno za boljšo lučko ali celo kornet pomiri, bo Virantovo jezno dejanje tako ali drugače zaznamovalo slovensko volilno dogajanje. Njegov vpliv se lahko verjetno odrazi na tri načine.
Virant izpade
Najverjetneje je, da se bo četica bivšega ministra za javno upravo nekaj časa sončila v ljudski milosti in v milosti javnomnenjskih raziskav, ki mu bodo druga za drugo pripisovale lepe rezultate. Tudi na politični levici bo žel za svojo domnevno odprtost vrsto pohval, kakor so jih njega dni želi in jih občasno še žanjejo Lojze Peterle, Franc Zagožen ali Ciril Pucko.
Toda bolj ko se bo bližal volilni dan, bolj se bodo ljudje spraševali, kako preprečiti pot v vladno palačo Janezu Janši ali Zoranu Jankoviću. Sploh po ponedeljkovi maškaradi v mestni hiši ne vidim prave možnosti, da bi bilo v ospredju kakšno drugo vprašanje. In če bo tako, bo Virantova lista kljub dobrim obetom izvisela. Levičarji z usti, polnimi hvale, ne bodo glasovali zanj, kot leta 2007 niso glasovali za Lojzeta Peterleta, čeprav je obredel vse borčevske veselice. Volivce, ki jih bo groza misli na ljubljanskega samodržca na vrhu države, bo kljub simpatijam do ministra in njegove ekipe premagal strah, da bi utegnil svoje glasove odnesti k slednjemu. In od visokoletečih ciljev o lučki bo v najboljšem primeru ostalo životarjenje na parlamentarnem pragu.
Virant krade
Druga, že manj verjetna možnost bi bila tista, ki bi šla najbolj na roko Janezu Janši. Če namreč posvojimo tezo nekega pametnega sociologa, ki se mu je pred nekaj tedni porodila »revolucionarna« zamisel o preložitvi volitev za dve leti, da bo Virant za seboj potegnil »urbani in civilizirani« del demokratov, bi lahko predstavljal zasilni izhod tudi za ne preveč zagrete privržence ljubljanskega župana, ki se je z orientalsko povorko za marsikoga ravno tako vsaj nekoliko odmaknil od »urbanih in civiliziranih« standardov.
Če bi se uspelo novi listi na ta način pomembneje zajesti v volilno telo Pozitivne Slovenije, bi resda pomagal predvsem SDS, ki ima najširšo stalno bazo, a hkrati tudi sebi. Kot manjše zlo za obe strani bi se nemara celo približal lučki. Vendar je že prej navedenim pomislekom potrebno dodati še staro ljubezen med očetom plačne reforme in ljubljanskimi meščani, ki bi sicer utegnili biti njegovi podporniki.
Virant preseneti
Tretji scenarij meji na znanstveno fantastiko, a ni povsem na njenem terenu. Po njem bi Virant prelisičil oba glavna petelina na gnoju. Ker dovčerajšnji predsednik Zbora za republiko nikakor ne more izriniti Jankovića kot osrednje identifikacijske figure jedrnih podpornikov levice, se lahko omenjeno zgodi samo, če desne in sredinske volivce nekje med kampanjo pograbi strah, da SDS z Janšo na čelu ne bo zmogla premagati Jankovića in zaustaviti njegovega naskoka na premierski stol. V tem in zgolj v tem primeru se lahko Virant nadeja večjega, morda dramatičnega eksodusa Janševih glasov na svoj konto.
O takšni, navidezno absurdni možnosti ne bi niti premišljeval, če ne bi Delova anketa nakazovala stopitve doslej velike prednosti demokratov in če ne bi bili v Sloveniji (vsaj) enkrat že priča podobnemu prelivanju glasov. Resda je šlo za predsedniške volitve, vendar meteorskega vzpona Barbare Brezigar s treh na končnih štiriinštirideset odstotkov ravno tako ni bilo mogoče predvideti in ga ravno tako ni sprožil kak tektonski premik.
Če bi kaj takega uspelo Virantu, bi kajpak lahko pomahal svojemu dolgoletnemu političnemu sopotniku z lučko v rokah. A za zdaj mora, kot rečeno, obveljati, da bi ji bil med demokrati mnogo bliže kot brez njih.
Foto: Wikipedia
