Pričanje nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar in nekdanjega direktorja policije Boštjana Lindava je razkrilo dobršen del načina vladanja Roberta Goloba. Oceno pomembnosti tega pričanja pa nam je olajšal predsednik vlade Robert Golob sam. Njegova izjava, da je vse povedano sicer laž, ampak edino, kar drži, je njegovo navodilo ministrici, da očisti policijo janšistov. In kdo so janšisti? Sicer jih še ne najdemo v nobenem leksikonu. Če bi pa bili, bi jih gotovo našli dvakrat.
Prvič po opisu njih samih: »To smo volivci stranke SDS, ki jo vodi Janez Janša, ki je bil vodja uspešne obrambe proti napadalcu JLA leta 1991, ki sledi samo enemu cilju – ustvariti demokratično družbo in državo, v kateri bi živeli zadovoljni državljani.«
Drugi vnos bi bil tisti nasprotnikov Janše: »Janšist je podpornik in volivec Janeza Janše, to je človeka, ki je zaradi svoje odločnosti in razčiščenega pogleda na komunizem od samega začetka samostojne Slovenije v napoto agendi Milana Kučana, za katerega so Čebine naš duhovni center in ne Vatikan. Poleg tega janšisti otežujejo bogatenje tistih, ki so bili zaslužni za razcvet in propad socialistične Jugoslavije.«
Že ob prvih potezah nove vlade 2022, ko je postalo jasno, da ima nova vlada namen prilagoditi javni medij RTVS svojim potrebam, se je pri mnogih pojavila upravičena asociacija na Hitlerjev prevzem oblasti 1933, ko je s hitrim sprejemom zakona, ki mu je omogočil poseg v vsa področja javnega življenja, tako imenovani Ermächtigungsgesetz, ki je posebno vplival na delo radia in tiska, saj se je moralo takoj poročati v vladi prijaznem tonu.
Ravno s tem navodilom ministrici Tatjani Bobnar, naj počisti policijo janšistov, je dal vsem skeptikom, ki so ga primerjali s Hitlerjem, prav. Tistim zagovornikom Goloba, ki smatrajo, da je ta primerjava le prehuda, pa lahko pridem nekoliko nasproti. Pa ga primerjajmo s komunističnimi voditelji leta 1945 pri nas. Cel kup jih lahko naštejemo; od Tita do Dolanca. Seveda, ti akterji niso rabili posebnega zakona za svojo polnomoč kot Hitler, saj je bila njihova absolutna moč že zasidrana v sovjetski, komunistični ideologiji.
To sem moral tako napisati, da si bosta lahko vsaka bralka in bralec predočila težo tega v politični svobodi in demokraciji nesprejemljivega dejanja. Brez da tukaj naštevam možne hude posledice takšnega dejanja za vso družbo, katerih se bom dotaknil pozneje, moram na tem mestu pozvati predsednika vlade Roberta Goloba k odstopu. S svojim samovoljnim, protiustavnim poskusom je pokazal svoj moteni in nerazčiščeni odnos do demokracije, katere temelj je naša ustava. Posebno od izvoljenega politika, ki je na vodilnem položaju, lahko pričakujemo, da ravna v vsakdanjem opravljanju svojih poslov, ne da ga mora na pravilnost teh stalno opozarjati pravna služba. Zato Robert Golob ni več vzdržen, kot predsednik vlade RS. Ne glede na to je to storil iz preračunljivosti, da si omogoči bolj udobno politično delovati, ali iz čiste neumnosti.
Poglejmo še, kakšne posledice in vpliv na dnevno politiko ima takšen predsednik vlade. Vlada je tista, ki predlaga zakone v sprejem Državnemu zboru in po sprejetju skrbi za njihovo uvedbo in spoštovanje. Kako naj parlament dobro funkcionira, če je na čelu vlade človek, ki nima pojma o demokraciji, ali še hujše, s svojim vplivom jo poskuša izvotliti in zmanjšati njen pomen. Na ta način lahko tudi vpliva na posamezna ministrstva, kot je bil tukaj slučaj notranje ministrstvo, da ne deluje v smislu demokratično izvoljenega parlamenta.
Pomislimo, kakšna nepopravljiva politična škoda bi, če že ni, nastala v tem primeru, če bi notranje ministrstvo sledilo smernicam PV. V policijo bi se vnesel nemir in nezadovoljstvo, pojavil bi se politični mobing in počasi bi policija postajala vse bolj podaljšana roka vladajoče stranke. Pomislimo, kakšna katastrofa za državno varnost bila, če bi se ta način kadrovanja prenesel tudi na vojsko.
Tukaj se posebno oziram na mlajšo generacijo, ki ni doživela diktature. Tistih, ki smo komunistično enoumje doživeli, smo seveda bolj senzibilni proti takšnim poskusom uzurpacije oblasti. Golobova vlada je v celoti takšen poskus, uvajati v državno politiko segmente neuspelega socializma.
Če bi na volitvah nastopili samo volivci, ki bi jih sestavljali nekdanji zagovorniki in nasprotniki komunizma, bi zmaga nasprotnikov komunizma, torej demokratov ne bila vprašljiva. Problem je v tem, da tisti, ki so leta 1990 ideološko bitko na vseh področjih izgubili, sedaj spretno kontaminirajo s svojo roza-levičarsko propagando mlajše generacije. Zato je naša dolžnost, da tistemu delu mladine, ki je izpostavljena vplivom starih mitologij, pomagamo spregledati in ceniti demokracijo.
Sedanja vlada je uporabila demokracijo, da je uvedla večjo svobodo za določen, privilegiran krog. Pri naslednjih volitvah moramo vsi izkoristiti našo svobodo, da zmaga zopet demokracija.
