Okrašena soba, polna lučk, velika miza, obložena z raznimi dobrotami in obkrožena s srečno in zadovoljno družino, ki se mirno in veselo pogovarja. Člani se med seboj obdarujejo – pod božično jelko je veliko daril … Približno tako sliko dobimo, če si zamislimo svet, kot nam ga želijo prikazati proizvajalci in glavni promotorji »veselega decembra«. Toda: ali je december res vesel ali pa ga takega samo želijo pokazati?
Ves december samo hitimo in norimo in nimamo ne miru ne veselja. En vidik problema je v tem, da vse, česar čez leto ne uspemo narediti, želimo urediti do konca leta, torej decembra. Kot bi se potem končalo življenje, ne le obrnile številke na koledarju. Pravzaprav je december najhujši mesec v letu: za nas šolarje se končuje konferenčno obdobje, ko hitimo pridobivat ocene, v službah se zaključujejo projekti, potrebno je urediti različne »papirnate« obveznosti … Hkrati se v decembru odvija veliko prireditev, v katere smo tako ali drugače vpleteni.
Skratka – za predstavnike vseh starostnih skupin je to najbolj stresen mesec. Mogoče je tako tudi zato, ker je decembra tema že od petih popoldan in nam ta tema prinaša neko turobno občutje. Svetloba daje že sama po sebi energijo za delo. Pa vendar se v nas prav na prehodu iz novembra v december razvija kljub temi ali prav zaradi nje tudi prijeten občutek (ki bi moral biti prisoten skozi vse leto), ki nas napolnjuje s toplino, umirjenostjo, kot se umirja vsa narava.
V medijih pa se propagira ali bolje – programira – brezskrbna veselost, zaradi česar smo ljudje pogosto v še večji depresiji (in to nam lahko dokaže tudi stopnja samomorilnosti, ki je v decembru najvišja). Zaradi idealov, ki nam jih predstavljajo reklame, različne oddaje, smo prepričani, da moramo biti na božič obkroženi z ljubečo družino, na novo leto ob polnoči pa obvezno z nekom, ki nam veliko pomeni, ki ga imamo radi, da ga objamemo, poljubimo in mu zaželimo vse najlepše. Kar pa pri mnogih, verjetno večini, ki nimajo možnosti za to podobo, povzroča še globlje občutje osamljenosti, tesnobe, odrinjenosti, manjvrednosti … Tisti, ki nimajo vsega tega, ne vidijo (cenijo) niti tistega, kar imajo. Zbuja se varljivi občutek, kaj bi še morali imeti, kupiti, dobiti, da bi se rešili notranje praznine. Darila zadnje čase predstavljajo nadomestek za čas in energijo, ki bi ju morali vložiti v druženje, v negovanje odnosov. Lažje nam je postalo nekomu kupiti darilo, kot pa mu podariti (le) 15 minut in se z njim pogovarjati. Pozabljamo, kaj zares pomaga napolniti praznino v nas in nas obdari, pa še brezplačno je – če nam le ni odveč tisti korak, ki ga moramo narediti v sebi. In kakšen je ta premik? To je mogoče le povabilo na čaj in spontan klepet, obisk in stisk roke, ki pove, da je nekomu mar zate, da te nekdo opazi – ali pa (samo) prijazen nasmeh sosedu, mimoidočemu …
V tem vidim rešitev, da bomo (tudi) decembra iskreno srečni in polni topline. Zavedati se moramo, da bo to za nas sprva veliko težje, kot je vedno, ko želimo narediti kaj drugače, v tem primeru podariti nekaj, kar ni materialno in zato nima otipljivega zunanjega učinka. Preverjeno pa je izvor notranje topline in svetlobe, s katero vidiš svet lepši in občutiš ter širiš veselje. Začeti je potrebno z malimi stvarmi, saj če bo vsak naredil vsaj kakšen korak k drugemu, bomo vsi bogatejši v odnosih in bo družba, katere del smo, manj zagrenjena. In še: naučiti se moramo biti sami zadovoljni z malim in ne smemo pričakovati nekaj velikega ne od sebe ne od drugih.
Če je decembra skoraj konec, si ne dovolimo frustracij zaradi vsega, česar nismo doslej uspeli narediti ali dobiti, podariti … Moje voščilo je, da bi zmogli pogledati na »veseli december« z vidika darovanja sebe in preiti od besed na dejanja – s potrpežljivo vztrajnostjo. »Danes« je pravi čas za začetek!
Pripis uredništva: prispevek objavljamo v sodelovanju z novinarskim krožkom Škofijske gimnazije Vipava.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
