Objavljamo prispevek Igorja Vovka (v celoti ga lahko preberete na Iskreni.net) o nujno potrebni celostni refleksiji v Cerkvi na Slovenskem, v katerem se dotika Vatikana, lobijev, medijev in ga zaključuje s pozivom k dialogu.
Da, gotovo je težko, da sta največji slovenski škofiji, z njima pa na nek način tudi slovenska Cerkev, brez pravega vodstva. Toda to nas ne sme zavesti v pričakovanju, da bi čimprejšnje imenovanje novih nadškofov stvari postavilo na pravo mesto.
Nasprotno, veliko bolje je, da smo brez nadškofov še nekaj časa, kot da bi znova doživeli imenovanja, ki ne bi rešila ničesar ali znova terjala odstope ali odpoklice pred normalnim iztekom funkcij.
ODGOVORNOST VATIKANA
Dejstvo je, da so bila imenovanja škofov in njihove menjave med škofijami v preteklih letih milo rečeno neposrečena, dejansko pa v večini primerov napačna.
Pet zadnjih ljubljanskih in mariborskih nadškofov ni dočakalo konca mandata na svojem mestu. Od tega so bili štirje odstopljeni, pri petem pa je marsikdo v slovenski Cerkvi čutil olajšanje, da mu je bila dana možnost napredovanja. V nekaterih primerih so bili imenovani ljudje, za katere se je izkazalo, da nimajo osnovnih psihofizičnih sposobnosti za opravljanje te zahtevne naloge. Nekatera imenovanja so bila nedorasla velikim pastoralnim izzivom sedanjega časa.
Kongregacija za škofe, ki je del rimske kurije, si mora priznati, da so bile storjene resne napake, in spoznati, da je z imenovanjem (pa tudi z odstavljanjem) škofov v Sloveniji sistemsko nekaj hudo narobe. Kako opravlja svojo vlogo nuncij? S kom se posvetuje? Ali so ljudje, na katere so obrača, res tisti, prek katerih bo spoznal celovito stanje, predvsem pa potrebe naše Cerkve? Kdo od Slovencev zapleta nitke imenovanj po vatikanskih hodnikih mimo svojih pristojnosti? Kdo skriva ali celo prikriva določene informacije o kandidatih, ki bi morale biti pred izborom nujno znane?
Vatikan si zato napake v slovenski Cerkvi res ne more več privoščiti. Gotovo ni izbira škofa stvar ulice ali kake navidezne demokracije. Toda še manj je izbira škofov stvar lobijev ali posameznikov, ki ne čutijo resničnosti Cerkve na Slovenskem. Da bo izbira pravilna, bo potrebno veliko dialoga. Ozki krogi, v katerih se je odločalo o preteklih imenovanjih (in vprašanje je, če je šlo za pravi dialog!), so se v preteklih letih izkazali kot nedorasli tej nalogi.
Zakaj tega dialoga katoličani ne zahtevamo? Pa ne samo laiki, ampak tudi mnogi duhovniki, redovnice, ki dajejo za Cerkev domala vse svoje življenje? Zakaj povsem nekritično sprejemamo, da nam denimo kardinal Rode te dni kar tako, po medijih, z dobršno mero gotovosti komentira, kakšna bosta nova nadškofa, sami pa se ne vzdignemo in izrazimo svojega videnja ne samo, kakšne pastirje si želimo, ampak tudi kakšno Cerkev želimo ustvarjati, kakšne odnose v njej želimo živeti?
Odgovornost nuncija je zato v prihodnjih mesecih izredno velika. Potrebno je, da ga vsa slovenska katoliška javnost postavi pred zavedanje te odgovornosti. Velika je odgovornost vseh, ki sodelujejo v procesu izbiranja. In velika je odgovornost papeža Frančiška, ki bo dal zadnji podpis pod gotovo najpomembnejši imenovanji za slovensko Cerkev v zadnjih desetletjih.
Samo upamo lahko, da bo zavedanje te velike odgovornosti odprlo prostor dialoga in resnične ter potrpežljive odprtosti Svetemu Duhu. Nobena naglica ni potrebna. Pustimo štoparico Gospodu.
RANE CERKVE SO RANE NAS VSEH
Nikakor ne želim odgovornosti za stanje v Cerkvi na Slovenskem pripisovati Vatikanu – pišem predvsem o odgovornosti, ki jo ima pri imenovanjih. Odgovornost za to, kar se dogaja v življenju slovenske Cerkve pa je predvsem odgovornost vseh tistih, ki smo slovenska Cerkev.
Želim si, da prenehamo s prstom kazati le na druge – vodilne in medijsko izpostavljene. To, kar se dogaja v tem trenutku v Cerkvi na Slovenskem je rana nas vseh, vseh tistih, ki smo člani občestva Cerkve.
Besedilo za nov slovenski pastoralni načrt z naslovom Pridite in poglejte zelo odkrito spregovori o ranah Cerkve na Slovenskem. Našteje jih: (1) ranjena občestvenost (odnosi), (2) nezvestoba obljubam, (3) pomanjkanje poguma in lastne identitete, (4) duh izključevanja ter (5) pretirana skrb za materialne dobrine.
Zelo zgovorna je simbolika rane. Rana onemogoča naše normalno delovanje in hromi celotno telo. Po drugi strani pa se za resno ozdravljenje mora angažirati celotno telo. Ni dovolj samo obvezati rano in dati zdravilo. Celotno telo mora sodelovati, da organizem postane zopet krepak in lahko polno funkcionira.
Čeprav je navedena na zadnjem mestu, je rana zgrešenega odnosa do denarja v zadnjem času najbolj očitna. In čeprav je veliko črnila bilo zadnje čase prelitega v iskanju pravega krivca za mariborski finančni polom, se premalo zavedamo, da smo humus, v katerem je rasel, v marsičem pomagali soustvarjati vsi. Živimo v Sloveniji, ki se po več kot 2 desetletjih demokracije še ni malce otresla in socialističnega odnosa do denarja, obenem pa smo povsem nezrelo vstopili v okolje kapitalizma.
Kaj nismo tudi mi pričakovali, da bomo na borzah vsi deležnih nerealnih donosov, brez da bi hkrati skrbeli za umno in trdno gospodarsko osnovo?
Kakšen pa je bil naš odnos do kreditov? Tudi nekatere župnije se zadolžujejo za večkratnik letnega proračuna in začenjaj projekte brez evra na računu. A ker gre recimo samo za 150.000 EUR in ker imamo pred seboj ljudi, »ki bodo že dali«, se nam vse skupaj zdi obvladljivo. Vendar gre v ozadju gre za isto miselnost, kot so jo imeli v mariborski nadškofiji.
Hudujemo se, da Cerkev premalo vlaga v pastoralo, v ljudi. Koliko pa v to vlagamo mi, iz svojega proračuna? Koliko namenimo za duhovne vaje, izobraževanja ali pa podporo dobrim pastoralnim in dobrodelnim projektom?
Živimo v družbi, kjer se nam zdi, da nam pripada čisto vsaka tabletka, ne glede na to kakšno ceno ima. In popolnoma nekritično sprejmemo ministra za zdravje, ki najde odlično rešitev, da bodo dobavitelji do konca leta še dobavljali zdravila bolnišnicam – krediti za katere jamči država. Kako naj potem pričakujemo, da se bodo vodilni pri večjih potezah obnašali drugače? Zakaj se nam zdi tako zelo nenavadno, da so si odgovorni za mariborsko polomijo obetali, da bo posredoval takratnipredsednik vlade Borut Pahor oziroma jih reševal državni NLB?
Rana zgrešenega, žal včasih celo iztirjenega odnosa do denarja in materialnega, torej ni samo rana mariborske nadškofije, ampak nas vseh. In podobno lahko prepoznamo tudi pri drugih ranah, recimo pri rani nezvestobe obljubam. Pretreseni smo nad duhovniki, ki zapuščajo svoj poklic, toda: ali je zvestoba zakonskim obljubam v današnjem svetu kaj večja?
Čas, ki ga kot katoličani preživljamo brez vodstva, je zato priložnost, da se zavemo, koliko smo mi sami, vsak osebno ali v ožji skupnosti, soodgovorni za to, kar se je zgodilo. To je čas, ko se lahko zavemo, da smo vsi soodgovorni za življenje Cerkve. Čas brez vodstva ni čas, ko bi se moralo v Cerkvi vse razvojno ustaviti in bi opravljali samo nujne naloge. Nasprotno, to je čas, ko lahko pokažemo, ali smo res živa Cerkev in ali smo sposobni resnih sprememb tudi brez pastirske palice.
ODSOTNOST VODSTVA JE DOBRA ZA SOOČENJE Z LOBIJI
Cerkev brez vodstva pa ni priložnost samo za Vatikan, da se resno loti izbire novih škofov, in katoličane, da prevzamemo odgovornost za Cerkve. Morda se sliši paradoksalno: odsotnost vodstva je priložnost tudi za soočenje in spopad z lobiji.
Marsikoga je morda strah, da bi odsotnost nadškofov pomenila, da lobiji lahko še bolj svobodno pletejo svoje lovke v življenju Cerkve kot doslej. Toda prav ne takojšnje imenovanje novih nadškofovdaje priložnost, da se v času bolj prečistili, kdo so ti lobiji in kakšne so njihove vloge.
Za lobije je veliko laže, če ima Cerkev vodstvo, ki »pokrije« (pa naj si bo hote, nehote ali po sili razmer) njihove odločitve in dejanja. Čas brezvladja pa prinaša paradoks: čeprav je svoboda in moč lobijev na videz večja, pa je večja tudi izpostavljenost.
……
Pripis uredništva: prispevek si lahko v celoti preberete na: Iskreni.net
