V vrhu Katoliške cerkve v Sloveniji veje nov veter. Poteka menjava generacij in depolitizacija, kakor si jo je s podporo papeža zamisli nuncij, nadškof msgr. Jean-Marie Speich. Ni odveč upoštevati, da je bil rojen v Strasbourgu, torej v eni od tako imenovanih jedrnih držav Evrope, kjer se niti malo ne potrudijo, da bi razumeli specifične težave, ki pestijo postkomunistične evropske države.
Katoliški laiki, ki so blizu sinodalnemu gibanju, opažajo razdor v vodstvu SŠK
Slovenija je v družbi teh držav, kar zadeva Katoliško cerkev, nekaj posebnega. Pri nas namreč v politiki in medijih ne gre za brezbrižnost, ampak za zgodovinsko pogojeno sovražnost, kar bi nuncij vsekakor moral upoštevati. Nuncij ves čas dela vtis, da je Slovenija zanj nekakšna frankofonska kolonija, kjer je treba civilizirati domorodce in utišati moteče (nad)škofe. Da gleda na nas zviška, se kaže tudi v njegovem ignorantskem odnosu do slovenščine.
Razmišljujočim vernikom, ki smo deležni spodbud v okviru sinodalnega gibanja, nikakor ni mogoče prikriti razdora v Slovenski škofovski konferenci, kjer je prišlo do usodnih sporov, prave antisinodalnosti. Zdi se, da geslo Sinoda – hoditi skupaj ne velja za SŠK; hoditi skupaj z upokojenimi, modrimi in izkušenimi škofi je postala kar naenkrat nepremostljiva težava. Če nuncij ne pozna pregovora: »Ti očeta do praga, sin tebe čez prag,« bi ga morala poznati najmlajša tako po starosti kot po letih škofovske službe in razmisliti o svoji slepi pokorščini in dopadljivosti nunciju.
V Novem mestu so imeli tako rekoč rojstnodnevno zabavo, slovesno mašo ob prvi (1!) obletnici škofovskega posvečenja dr. Andreja Sajeta. Somaševal je nuncij, kar je sicer nenavadno, vendar pa jasno kaže na sinodalnost po slovensko: nuncij in njegov izbranec za predsednika SŠK hodita skupaj. Vsi drugi slovenski škofje, čimprej si rezervirajte nuncijeve termine za svoje obletnice, še zlasti dr. Anton Stres!
Je celjski škof brezbrižen do Teharij in tamkajšnjih žrtev povojnih pobojev?
Leta 2004 je nadškof Franc Kramberger blagoslovil spomenik na Teharjah. Od tedaj je vsako leto na začetku oktobra spominska slovesnost, katere osrednji del je maša. Zanimivo je pregledati, kdo je bil od takrat v nadaljnjih osemnajstih letih na Teharjah pri oltarju prvi med somaševalci. Petkrat (nad)škof dr. Anton Stres, devetkrat škof dr. Stanislav Lipovšek, enkrat škof msgr. Metod Pirih, enkrat škof dr. Peter Štumpf, dvakrat gospod Rok Metličar (prvič kot škofijski upravitelj, drugič kot škofijski generalni vikar), nikoli sedanji celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž (ne lani ne letos!). Zakaj!?
Ugibamo lahko v dveh smereh. Mar je lahko kljub prestižnemu izvedenstvu v svetopisemski znanosti povsem brezbrižen do žrtev povojnih pobojev, ki so zakopane (ne pokopane) pod industrijskimi odpadki nedaleč od njegovega škofovskega trona v smislu iztrganega svetopisemskega citata »naj mrtvi pokopavajo mrtve«? Mar takšen odnos do žrtev pobojev in tudi njihovih živih sorodnikov v njegovi škofiji in vsej državi od njega pričakuje avtoritarni nuncij v smislu depolitizacije Katoliške cerkve v Sloveniji? Druga domneva je manj verjetna, ker ima novomeški škof dr. Andrej Saje do žrtev povojnih pobojev povsem nasproten in zelo spoštljiv odnos. Maševal je pod Krenom in izrazil veliko mero sočutja z žrtvami pobojev ter molil pri Jami pod Macesnovo gorico.
Papir vse prenese, tudi Narodni sinodalni povzetek, ki ga je letos avgusta z veliko mero optimizma predstavil javnosti prav dr. Maksimilijan Matjaž, podpredsednik SŠK. Njegova brezbrižnost do Teharij ga žal kaže kot profesorja, ki (še) ne diši po ovcah, kar je tako ljubo papežu Frančišku, zato bomo težko »hodili skupaj«.
