Ste dober poznavalec delovanja protestantskih cerkva po svetu. Morda veste, ali še kje praznujejo podoben praznik (kot dan reformacije)?
Kolikor vem, ne. Spomnim se, da smo imeli ta dan večkrat v gosteh protestante iz tujine, ko smo jim povedali, da je pri nas državni praznik, niso mogli verjeti.
Kakšen je vaš odnos do Primoža Trubarja? Kaj vam pomeni?
Imam ga za velikega človeka. Včasih rečem, da je Trubar sv. Sava Slovencev. Ampak ko na dan reformacije poudarjajo njegov pomen, mislijo v resnici na Lutra. Če ne štejemo Trubarjevega pisanja, o njem nihče poglobljeno ne razmišlja. Neopaženo ostaja njegovo življenje, njegova drža, njegovo domoljubje. Večina spregleda, da je najprej pastir. Trubar ni odpadnik od Katoliške cerkve. Razkola ni želel, tudi Luter ne. Razkol je povzročilo plemstvo, ki je zaradi svojih rodbinskih, političnih in ekonomskih sporov izkoristilo trenutek slabosti Cerkve. Cerkev si ni želela razkola, temveč je šlo za zelo podobno vizijo, kot jo ima sedanji papež Frančišek. Mimogrede – zelo ga cenim, ker ve, kaj hoče, upa si, česar si ni upal nihče pred njim, je goreč in si želi sprememb, ne nekam v levo niti v desno, ampak na pravo pot. Po mojem je bil Trubar del takega reformnega gibanja, pričakoval je spremembe. Ne nazadnje je bil v resnici edini pozitivni rezultat Lutrovega upora tridentinski koncil, na katerem se je Katoliška cerkev dejansko utirila. Od takrat je šlo samo na bolje. Vrh je po moje dosegla na 2. vatikanskem koncilu, ki se je začel pod papežem Janezom XXIII. Duhu tega koncila so sledili vsi njegovi nasledniki vse do Frančiška, ki si ga bomo gotovo zapomnili. Cerkev je zdaj na dobri poti, da uresniči najbolj plemenite ideje, ki jih je postavilo gibanje, katerega del je bil tudi Trubar.
Od Primoža Trubarja do papeža Frančiška. Zanimiva povezava!
Poglejte: kar je Trubar verjel, je tudi počel. Nobene nove ali uvožene vere ni oznanjal. Poudarjal je najboljše izročilo Cerkve in odklanjal slabo prakso kot denimo kupovanje odpustkov, pa hud fanatizem, ki pa ni bil značilen samo za katoličane, temveč še precej bolj za nekatere ločine, denimo prekrščevalce, anabaptiste. Trubar se je videl predvsem v vlogi pastirja. Tudi pisal ni kot kulturnik ali upornik, pisal je kor pastir. Prav tega pa danes tovarišija in »gospodija« noče uvideti. Prav jim pride predvsem kot nekdo, ki je papežu vrgel rokavico.
Ampak to gledanje ni pošteno. Na srečo se zadnja leta proučevanja Trubarjevega življenja in dela lotevajo tudi resnejši raziskovalci. Ob 500. obletnici njegovega rojstva je na papeškem zavodu Slovenik v Rimu potekal znanstveni simpozij, na katerem so poglobljeno spregovorili o njem. Poudariti moram, da so Trubarju prav katoličani izrekli najlepša priznanja.
…
Rekli ste, da je verska svoboda pri nas absolutna. Pa vendar se država rada ukvarja z verskimi skupnostmi tudi takrat, ko je na oblasti politična opcija, ki svojo identiteto utemeljuje na ateizmu. Kako je s tem?
Glede tega bi predstavnikom oblasti prav rad postavil nekaj vprašanj. Vsakič, ko pride na oblast levica, očitno čuti potrebo, da se loti popravljanja verskega zakona. Vedno znova prihajajo z idejo, da naj bi bilo deset ljudi dovolj za ustanovitev verske skupnosti. Zdi se mi nelogično, da se ateisti trudijo za nastanek nekih novih ver, potem ko so z vsemi sredstvi poskušali zatreti staro vero. Kako je mogoče, da prav ti, ki neusmiljeno zatirajo staro vero, tukaj in zdaj spodbujajo neke ljudi k ustanavljanju novih ver? Sramotno je, da hočejo izenačiti – tudi pred zakonom – staro zelo urejeno Cerkev z neko včeraj nastalo desetčlansko skupnostjo. To kaže na
popolno ignoranco glede verskih vprašanj. Naše versko življenje bi radi urejali ljudje, ki se sploh ne zavedajo, kaj vera je. Kako je lahko plemenita, kako je lahko nevarna. Lahko je zdravilo, lahko je strup. Pri veri je zelo pomembno, da jo znamo strokovno dozirati.
…
Kritični ste do tistih, ki vere ne poznajo, radi pa bi določali pravila verskega življenja.
Gotovo. Je mar logično, da ateist razpravlja o tem, da je neka sekta enakovredna katoliški, luteranski ali pa pravoslavni cerkvi v tej deželi? To je v resnici žalitev velikega dela prebivalstva. Ne morem si predstavljati, o čem razmišljajo politiki, ki to počno. Popolnoma odkrito se opredeljujejo »za« ene in »proti« drugim. Po mojem to delajo v pričakovanju, da bo stara cerkev dovolj ponižana, dovolj osramočena, dovolj pretresena … , da jo bodo verniki zapustili in se razkropili pa sektah. Takrat bodo ateisti varni pred novo evangelizacijo, ki je ne razumejo in jo zato razlagajo kot rekatolizacijo, kar pa v resnici ni.
Kakšni so razlogi, da ste tako kritični do uvoženih verovanj?
Poglejte, nekaj mora biti jasno: deset ljudi ni cerkev, deset ljudi je lahko samo ločina, sekta ali kult. Zato se sprašujem, kako more biti v interesu te države, da dela razdor med svojim lastnim prebivalstvom, da svoje ljudi dobesedno rine v sekte, pri tem pa se sklicuje na Trubarja? To ni normalno. Ustanovitelji teh sekt so v glavnem tujci. Ali se kdo vpraša, kdo so ti ljudje? Kdo jih pošilja k nam? To je najlažji način špijonaže. K nam pridejo iz dežele, kjer zna vsak otrok citirati Biblijo. Lepi, urejeni, zdravi. Ni jim težko pridobiti deset ljudi. Ampak katera velika zgodovinska cerkev je za njimi? Nobena. Ker nobena teh cerkva, vzemimo za primer episkopalno, ne bo šla razbijat Katoliške cerkve, ko pa vendar tečejo pogovori, kako bi se povezali, združili. Ravno s sejanjem nereda – tudi to je del načrta – poskušajo sekte preprečiti to združevanje. In politika to podpira. Kakor podpira kazanje s prstom na pedofile, homoseksualce ipd. v cerkvenih vrstah. Ampak to je neumno. Kristjani sami vemo, da so med nami tudi taki ljudje. Tako pač je. Grešniki – kakor tudi svetniki – so pravično razdeljeni po vsem svetu, med vsemi ljudstvi, med vsemi verstvi. Zato spotikanja nad izbranimi grešniki ene skupnosti ne bodo rodila sadov. Jezus je molil in Oče ga bo uslišal, mi bomo ena cerkev, mi smo ena cerkev. Mogoče ne pod eno streho, a pred Bogom zagotovo pod eno.
Politika torej dela narobe, ko želi tem sektam na široko odpreti vrata?
Za ilustracijo odnosa države do teh vprašanj naj bo primerjava z uradno medicino, ki jo država ščiti z vsemi sredstvi. Zaradi uporabe alternativnih metod zdravljenja lahko zdravilcu grozi tudi kazenski pregon. Gorje, da komu škodi. Vprašanje vere ni nič manj občutljivo kot vprašanje zdravja. Oblast pa dovoli tujcem, da med domačimi ljudmi sejejo zmoto, ki bo mnoge od njih pripeljala v psihično bolezen. Vedeti moramo, da je verska blaznost že kar nekaj časa opredeljena kot duševna bolezen.
Poznam šestčlansko družino, kjer so vsi člani invalidsko upokojeni zaradi psihičnih težav, ki so posledica verovanj, s katerimi so jih zastrupili »misijonarji « iz tujine. V srce se mi smilijo, ko jih vidim, kako trpijo. Samo država bi jih lahko zaščitila, ampak država le še bolj odpira vrata verskim čudakom.
Kdor misli, da se ne more zveličati niti v katoliški, niti v pravoslavni, niti evangeličanski cerkvi, je lahko samo čudak. Francozi, ki jih imamo nekako za imenitnejše od nas, so pri tem veliko bolj oprezni. Mi pa damo bolnikom, ki jih naredijo sekte, invalidske pokojnine, vodjem sekt plačujemo prispevke, oprostite, to se mi upira.
Še ena ilustracija: zamislimo si, da bi neka tuja obveščevalna služba novačila naše ljudi, da bi pri nas organizirala svojo podružnico. Ko bi zbrala deset privržencev, bi se prišla registrirat na vladni urad, kjer bi gladko dobila potreben pečat. Morda se zdi primerjava absurdna, ampak pri sektah ni nič drugače. Tega ravnanja ne morem razumeti drugače kot izdajstvo. To je nenarodoljubno: razdirati svoj narod in ga predajati na milost in nemilost nekim tujcem, pri katerih ni nobenega zagotovila, da ne bodo ljudi fizično in psihično izkoriščali. Po finančnem izčrpavanju svojih pripadnikov pa so sekte tako ali tako znane. Ne morem razumeti, da oblast premišljeno podpira take stvari. In pri tem se sklicuje na Trubarja, pripravlja slovesnosti njemu v čast, kakor se zdaj dogaja v Sloveniji. O takih je Jezus dejal: »Gorje ti, Jeruzalem, ki pobijaš preroke in jim potem postavljaš spomenike.«
Pogovor pripravila: Zlata Krašovec
Več: Reporter
