I. Štuhec, Družina: Sramota umira počasi

Odprtje nove apostolske nunciature

Nekdanji režimski novinar na nacionalni televiziji Janez Čuček je v osemdesetih letih obiskal slovenske izseljence v Argentini. Na smrtni postelji ležeči predvojni novinar Slovenca, Ruda Jurčec (Ormožanec po rodu), mu je ponudil navdih za naslov knjige o slovenskih izseljencih: »Sramota umira počasi«. Čuček je leta 1998 za življenjsko delo prejel nagrado Društva novinarjev, ne da bi svoje sramotno delo obžaloval.

Asociacija na naslov omenjene knjige se mi je porodila ob odprtju apostolske nunciature v Ljubljani. Tako kot je slovenska levo-libertarna politika, ki do danes ni sprejela Demosovega duha zgodovine, ovirala vse, kar ni bilo v prid njenih privilegijev, tako je ovirala z birokratskimi postopki rešitev nunciature v Sloveniji. V vmesnem času so se pojavili celo glasovi, da Vatikan ne bo več poslal v Slovenijo nuncija, kar bi pozdravili vsi, ki krščanstvo uporabljajo za svoj pljuvalnik.

Predsednik države v svojem nagovoru tudi ni zmogel vljudnostnega opravičila, ko je izražal veselje nad dejstvom, da je odprtje ob 25. obletnici samostojne Slovenije, ki jo je med prvimi priznal prav Vatikan. Nuncij in državni tajnik sta zaplete omenjala, nista pa jih potencirala. Slednji je usmeril pogled v prihodnost, v upanju, da se bodo dobri odnosi nadaljevali in nerešena vprašanja v duhu dialoga razrešila. A se še ni prav ohladil stol, na katerem je sedel, že so nekateri mediji v svoji preverjeni maniri opozorili na ločitev Cerkve in države in na nevarnost privilegiranja ene verske skupnosti na račun druge. Ta FDV-jevsko-roterjevski kompleks je tako globoko zažrt v možganih dežurnih spremljevalcev katoliške skupnosti na Slovenskem, da je normalen dialog o mestu religije, cerkva in verskih skupnosti vedno znova blokiran.

Če bi bil predsednik države gospod, bi se za sramotnih 25 let zavlačevanja opravičil, pa tudi za to, da je njegova vlada hotela minirati zakon o verski svobodi. Po drugi strani pa je tudi prav, da v Vatikanu vedo, kako dolgo kaj traja, preden se v »demokratični« slovenski republiki kaj zgodi. Vsekakor ima vatikanska diplomacija drugačne predstave o dialogu kot socialistično kontaminirana slovenska politika, ki ali sestavlja multireligijske komisije zato, da se ne bo nič premaknilo, ali pa igra igro deli in vladaj med verskimi skupnostmi, da najde izgovor za svoje nereševanje problemov, ki pa obstajajo in zadevajo nas kot državljane in vernike. Oefarska oblika dialoga, ki ji je nasedel Kocbek in ki jo nekateri gojijo vse v naš čas, je tudi ena od sramot, ki počasi umira. Ta način dialoga ljudje od zunaj težko razumejo, tudi v Vatikanu ne.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.