Okoliščine odstopov obeh nadškof odpirajo vrsto vprašanj.
Po dramatičnem dnevu za Cerkev na Slovenskem, na god sv. Ignacija Lojolskega, lahko z določeno distanco do čustvenih reakcij razmišljamo o racionalnih razlogih za vatikansko potezo, ki je odnesla vrh Cerkve na Slovenskem. O tem, da so v Vatikanu po dveh letih, odkar je izbruhnil finančni škandal, ki je zadeval mariborsko nadškofijo, razpolagali z večino ali z vsemi ustreznimi dokumenti, na osnovi katerih so se lahko odločali, najbrž nihče ne dvomi. Svoje delo je opravila cerkvena komisija v Sloveniji in vatikanska. Posledice so bile pričakovane, tudi o tem nihče ni dvomil znotraj Cerkve. Ne samo v duhu, ampak v slogu odločnosti papeža Frančiška najbrž nihče od prizadetih ni pričakoval, da se bo vse končalo v zavijanju v celofan in s pometanjem pod preprogo. Vendar za nas v lokalni Cerkvi ostaja vrsto odprtih vprašanj. V duhu ustanovitelja jezuitskega reda je v Cerkvi razlikovanje duhov metoda, ki je vredna vsega spoštovanja in ki jo uporabljamo ne samo pri osebno vodenih duhovnih vajah. Torej, zakaj enak ukrep na isti dan za dva nadškofa, ki sta imela popolnoma različno navzočnost in pristojnost v mariborski nadškofiji? Če se enemu lahko očita, da je prisostvoval ključnim odločitvam, ki so pripeljale v finančni polom, je drugi prevzel nadškofijo v zatečenem stanju polomije. Ta okoliščina bi se morala upoštevati!
Oba nadškofa sta izjavila, da se čutita objektivno odgovorna, ne sprejemata pa krivde za nastalo situacijo v celoti nase. Razumljivo, kot nadškofa in koadjutorja z natanko določenimi pooblastili sta objektivno odgovorna. Vendar eden je bil odgovoren v preteklosti, drugi v sedanjosti. Za prvega se lahko natančno določi, pri katerih odločitvah je sodeloval in pri katerih ni, drugi je imel nalogo, da polomijo pripelje do takšnega konca, da se bo škofijo razlastilo in postavilo na nove temelje. In sredi tega procesa se je zahteval njegov odstop?! Pričakovali bi lahko, da bo z vatikanske strani za svojo nalogo imel podporo in nasvet. Je pri nasvetih kaj spregledal? Morda! Morda je bil premalo odločen, tako kot vsi pred njim. Iz enega samega razloga, ker je imel pred seboj konkretne ljudi, ne pa samo zakonik cerkvenega prava. In v tem smislu je sledil duhu sedanjega papeža.
Oba nadškofa sta bila na kongregacijah, kjer so jima povedali, za kaj sta odgovorna. Imela sta možnost, da očitane kršitve z argumenti ovržeta. Verjetno sta se potrudila, da ovržeta vse, kar se jima je očitalo po krivem, in da priznata, za kar se čutita soodgovorna. Vsebine te komunikacije verjetno ne bomo poznali prej, kot iz zapuščin po njuni smrti. Vendar del te komunikacije bi si predstavljal, da je tudi način, kako se bo zadeva speljala glede na okoliščine, v katerih je lokalna Cerkev. Če to ni del te komunikacije, potem se lahko samo veselimo napovedane reforme kurije in pometanja po njej. Če pa je to standard komunikacije vatikanskih uradnikov, nas lahko resno skrbi, v kakšni Cerkvi živimo in delamo.
Če k tem vidikom dodamo še nekatere druge okoliščine, se odpira še vrsta vprašanj. Vplivni Slovenci v vatikanskih uradih so poskrbeli za foto termin aktualne slovenske premierke s papežem prej, preden je sploh prišla v stik z najpomembnejšimi evropskimi politiki. Doma pa njena vlada pripravljala novi pogrom nad verskimi skupnostmi in cerkvami. Ker sem pet let živel v Rimu, vem, da tisti, ki so predolgo tam, izgubijo realen stik s slovensko resničnostjo. Očitno so ga izgubili tudi s Cerkvijo na Slovenskem. Namesto da bi bili naši podporniki in zavezniki, se v luči zadnjih dogodkov kažejo kot naši nasprotniki. Če nič drugega, bi vatikanskim uradnikom morali dopovedati, naj brez rezervnega scenarija ne režejo novih glav v Cerkvi na Slovenskem. Končno so bile vse kadrovske rešitve v zadnjih letih v absolutni pristojnosti Svetega sedeža, ki z več zadnjimi potezami kažejo na to, da niso bile dovolj premišljene. Ob tem je potrebno izpostaviti tudi to, da je popolnoma iracionalno postaviti mariborsko nadškofijo v položaj medvladja v času, ko pogovori z upniki prihajajo v zadnjo fazo. Razumem, da v Rimu nihče ne ve, v kakšni negotovosti živimo v Mariboru, ker nas po tem tudi nihče resno ni vprašal. Prav tako je popolnoma iracionalno postaviti celotno škofovsko konferenco v čas medvladja, ko v deželi vladajo birokrati brez koncepta, razen tega, kako državljane, vernike pa še dodatno, udariti po žepih. A ne samo to, to je čas, ko t. i. akademska levica zahteva redefinicijo svobode veroizpovedi in načela ločitve Cerkve in države. Njena militantna falanga pa že tretji dan po »silni smrti« pred ljubljansko stolnico demonstrira svoje polresnice, laži, ideološke konstrukte in brizga že znano sovraštvo do katoliške Cerkve. Predvsem z namenom, da razvrednoti moralno dejanje obeh nadškofov in ustvarja politični teren za stranko, ki je ukradla pojem družbenega nauka Cerkve in poljskega protikomunističnega odpora: »Solidarnost.«
Več: Družina
