Ne rešuje družbenega sistema, ampak konkretne ljudi
Papež Frančišek je minuli teden bil v središču svetovne in domače javnosti. V slovenskih kinematografih od velike noči naprej vrtijo film »Papež Frančišek: pot do Svetega sedeža«. Izšla je pričakovana posinodalna apostolska spodbuda o ljubezni v družini »Amoris laetitia«. Napovedal je obisk begunskega tabora na otoku Lesbos. Doma pa se je vnela polemika ob govoru predsednice Nove Slovenije na sobotnem shodu na Trgu Republike in intervju patra Cestnika za Mladino. V obeh primerih je referenčna oseba tudi papež Frančišek.
Če odmislimo slovensko, vnaprej znano in že tolikokrat videno politično sceno, ko levi medijski prostor izkoristi vsako nakazano ali dejansko vrzel v desnem političnem polu za uveljavljanje načela divide et impera (deli in vladaj), ter naivnost ali politično nesposobnost, da se tej pasti izogneš, je kljub vsemu pomembno vprašanje, kdo je papež Frančišek in kaj je njegova smer. Odgovor na to vprašanje je pomemben zaradi neprestanega polaščanja Frančiška na strani politične levice.
Film o papežu Frančišku, ki si ga je vredno ogledati iz več razlogov, nam pri tem lahko zelo pomaga. Španska novinarka Ane (Silvia Abascal) je čisto po naključju bila določena za spremljanje konklava, ko je bil izvoljen za papeža kardinal Ratzinger. S takratnim kardinalom Bergogliem se je srečala v usodnem trenutku svojega življenja, ko je njen partner od nje zahteval, naj naredi splav. Srečanje z očetom Jorgejem, kot so ga klicali njegovi verniki, ki ji da podobico Marije razvezovalke vozlov, je za Ane, ki je agnostik, odločilno. Odloči se, da otroka ne bo splavila, zapusti svojega partnerja in se kot novinarka vrže v raziskovanje, kdo pravzaprav je Jorge Bergoglio.
Glede na to, da je jezuit, kasneje škof in kardinal Bergoglio živel v nemirnih časih peronizma v Argentini, je tudi za Ane bilo ključno vprašanje, ali je bil na strani oblasti z diktatorskimi elementi ali na strani revolucionarnih prevratnikov, ki so imeli podporo tudi pri nekaterih jezuitih. Ane se z raziskovalno strastjo dokoplje do temeljnega spoznanja: Bergoglio je bil na strani človeka in to tistega, ki je trpel in bil v nevarnosti. Končno je to neposredno izkusila na lastni življenjski poti. Film jasno pokaže, kako Ane zavrne levičarsko propagandno stališče kolega novinarja do kardinala in kako Bergoglio zavrne ponujeno kupčijo od predsednika in predstavnice kapitala, ki se predstavlja kot katoličanka. Bergoglio ni ne levičar ne desničar v strogo političnem smislu argentinske realnosti. Ne rešuje družbenega sistema, ampak konkretne ljudi. Zbližanje z Ane je mogoče, ker tudi ona kot novinarka ni pristala na uradne žurnalistične ideološke klišeje. Iskala je resnico!
Papež Frančišek je tudi v svoji apostolski spodbudi zvest tej liniji. Uspelo mu je zvoziti med progresisti in konservativci (levimi in desnimi). Kako? Tako, da je postavil v središče človeka in njegovo odgovornost v konkretni situaciji. Kot izpostavljajo prvi povzetki spodbude, bi lahko njeno vsebino povzeli v naslednjih ključnih besedah: razločevanje, spremljanje, vključevanje in usmiljenje. Gre za duhovni napor in človeške odločitve. Težišče je iz dogmatistično normativnega moralizma prestavljeno na medosebni odnos, ki išče pot med strogim izpolnjevanjem norm (rigorizmom-janzenizmom) in laksizmom-relativizmom, ki misli, da je v imenu svobode dovoljeno vse.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
