I. Škamperle, Pogledi: Kako misliti islamsko civilizacijo?

Pred nekaj meseci je izšla zanimiva knjiga o islamski civilizaciji, ki odpira nov pogled na sam temelj muslimanskega pogleda na svet in njegovo družbo. Njen avtor Thomas Bauer je profesor arabske književnosti na Inštitutu za islamske vede Univerze v Münstru.

Rdečo nit knjige zavzema pojem dvoumnosti, ki jo premorejo sveto besedilo islama (Koran), pa tudi druge jezikovne in pravne formulacije, ki spremljajo islamsko civilizacijo, od začetkov do moderne dobe, ko naj bi, to je glavna teza knjige, islam v stiku z zahodno modernizacijo izgubil bogastvo pluralnega pojmovanja resnice in raznolikost diskurzov, ki dopuščajo več pomenskih interpretacij in njihov sočasni obstoj.

Knjiga je dobrodošla, saj strokovne literature o islamskih vedah nimamo veliko, oziroma komaj kaj. V isti zbirki je pred leti izšlo pomembno delo arabskega avtorja iz 14. stoletja Ibn Halduna, Mukadima (Krtina, 2009). Marjan Molè je že pred desetletji v Franciji napisal tehtno strokovno knjižico Muslimanski mistiki, ki je leta 2003 izšla v slovenščini (KUD Logos). Pri isti založbi je lani izšlo delo enega najglobljih duhovnih mislecev islama, al-Ghazalija, Rešitelj iz zablode. Slovenski bralec lahko prebira Zgodovino islamske filozofije (Mohorjeva družba, 2001), ki jo je napisal Henry Corbin. V slovenščini imamo nekaj arabske poezije ter izbor pravljičnih pripovedi Tisoč in ena noč, v celoti gledano pa je to le majhen del iz široke zakladnice arabsko-islamskega književnega in duhovnega ustvarjanja. Da si islam in njegov družbeni svet zaslužita pozornost, ni treba posebej poudarjati, saj smo dnevno soočeni z njuno prisotnostjo, v dobrem in v slabem, pri čemer lahko naredimo vsaj to, da razrešimo nekatere stereotipe, s katerimi zahodnjaki pogosto gledamo in ocenjujemo kulture na Bližnjem in Srednjem vzhodu. Islam in njegova civilizacija si zaslužita pozornost zaradi lastne zanimivosti in bogatega kulturnega življenja, zaradi relevantnosti, ki jo islamske družbe danes predstavljajo v svetu; poleg tega med nami, kot enakopravni slovenski državljani, živijo mnogi pripadniki bosanskega naroda, ki ohranjajo zvestobo svoji veri in duhovnemu izročilu.

Na Zahodu smo danes navajeni odnos do islamskega sveta doživljati v konfliktnih oblikah, največkrat zaradi ekstremnih dejanj na Bližnjem vzhodu. Avtor knjige nam pokaže, kdaj in zakaj je prišlo do zaostrovanja družbenih odnosov (tako navzven kot navznoter) in kako se je izgubila tista pluralnost pomenskih ravni, ki jo je islam ohranjal, od začetka do razvite moderne dobe. Preobrazba družbe, ki je izničila izvirno pomensko pluralnost, se je v islamskem svetu zgodila v 19. in 20. stoletju, kot posledica predhodne kolonizacije, z uveljavitvijo novih sekularnih vladajočih elit ter z neke vrste ideologizacijo lastne tradicije.

Avtor nas pogosto preseneti z drznimi hipotezami, ki po eni strani spreminjajo naš stereotipni pogled na islam, hkrati pa postavlja nekaj ključnih vprašanj tudi nam samim, »zahodnjakom« oz. Evropejcem. Rdeča nit, okrog katere se vije analiza islamskih družb in njihove zgodovine, je stopnja strpnosti, ki jo neka družba ohranja do dvoumnosti, dopustitev večpomenskosti oziroma oblike, s katerimi poskušamo dvoumnost na različnih ravneh, od besedilnih predlog do politike, prava in spolnosti, ustrezno krotiti in s tem sobivati. Stopnja strpnosti do dvoumnosti je bila v islamsko-arabskih kulturah vedno zelo visoka. Knjiga odpravlja predsodke o nasilni in ekskluzivni, včasih rečemo fanatični islamski civilizaciji. Bauer dokazuje ravno nasprotno: strpnost do dvoumnosti, tudi ko je šlo za jezikovno branje in razumevanje Korana, je bila zelo velika. Zgubila se je šele v postkolonialni dobi, ko se je v neposrednem soočenju z zahodno družbo zaostrila težnja po univerzalnosti (pri obeh civilizacijah) in je, kot reakcija na izgubo takšne strpnosti, izbruhnilo religiozno motivirano nasilje. Zahteva po univerzalnosti, ki jo širi predvsem Zahod, povzroči pripravljenost za nasilje precej bolj, kakor religiozna vera v svojo resnico.

Strpnost do dvoumnosti

Avtor razvija misel, koliko je neka družba sposobna ohranjati strpnost do dvoumnosti in z njo shajati. To je dober koncept, ki zadeva družbeno polje v njegovih mnogoterih manifestacijah. Dvoumnost prizadeva več plasti življenja, tako na družbeni kakor osebni ravni. Gre za to, koliko smo pripravljeni dopuščati dvoumnost na področju kulture, politike, prava in spolnosti. Kar priznajmo, da si kot zahodnjaki glede teh stvari želimo biti na jasnem: črno na belem. (Pomislimo na mit partizanskega NOB, ki mu, kakor se zdi, na Slovenskem niti približno nismo pripravljeni pripisati vsaj malo dvoumnosti). Avtor trdi, da prav brezkompromisni zagovor ene, edine in absolutne resnice ter »čistosti« in moralne pravičnosti, ki jo izvajamo v njenem imenu na ravni idej, politike in družbene prakse, vodi do nestrpnosti in izključevanja. Omenjene lastnosti, ki si lastijo univerzalnost, pa je razvila predvsem evropska civilizacija ob svojem prehodu v novi vek, konec 16. in v 17. stoletju.

Več lahko preberete na pogledi.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.