I. Grdina, Dnevnik: Mitja Ribičič in njegov čas

Arhive je mogoče uničiti, spomin pa je bolj trdoživ

V zadnjih dneh aprila 1945 se je Mitja Ribičič – že kot major – vrnil v Jugoslavijo in postal eden od pomočnikov poveljnika slovenske Ozne Ivana Mačka. Organizacija, ki je delovala po zgledu sovjetskega Smerša, se ni ukvarjala zgolj s klasično protiobveščevalno dejavnostjo, temveč ji je bila zaupana tudi vloga osrednjega utrjevalca Titovega režima. Zanj je bila pomembnejša od klasičnega državnega aparata in od partije. V prvih dneh miru 1945 je prevzela celo izvajanje določenih nalog v sferi pravosodja, ki je po priznanju V. I. Lenina ljudskemu komisarju I. N. Štejnbergu z uvedbo diktature proletariata postalo prikriti sinonim za socialno iztrebljanje.

Ni bil le nema priča

Ozna se je po utrditvi Titove oblasti specializirala za obračun z nezaželenimi skupinami prebivalstva, med posamezniki pa so jo najbolj zaposlovali protirevolucionarni legitimisti, zagovorniki demokracije in nepravoverni komunisti. Čeprav so arhivi o njenem delovanju deloma nedostopni (verjetno uničeni), so bistvene poteze njenih delovnih metod znane. Spomini preiskovancev Ozne in iz nje zraslih služb, med katerimi imajo tisti, ki so jih zabeležili Angela Vode, Ljubo Sirc in Hrvoje Magazinović zaradi pričevanjske natančnosti posebno mesto, so dokazali, da rokopisi tudi pri nas ne gorijo. Draga skrb za odročnost arhivov je bila v bistvenem smislu zaman.

Z delom Mitje Ribičiča, ki je titoistični oblasti nenaklonjene ljudi še v poznih letih štel preprosto za hudobne – to je v njegovih očeh gotovo opravičevalo koncepcijo miru kot nenehnega boja oziroma vojne nizke intenzitete – so bili predstojniki zadovoljni. Iz območja srednjih kadrov je zato lahko prešel v vrste višjih: v vojaški hierarhiji je napredoval do polkovnika, prek tožilskih in upravnih funkcij pa se je leta 1969 celo povzpel na mesto predsednika jugoslovanske vlade. Februarja 1970 je na obisku pri prvem ministru kraljice Elizabete II. Haroldu Wilsonu, v okviru katerega si je ogledal tudi londonsko galerijo Tate, doživel svoje zvezdne trenutke. Teorija konvergentnosti ciljev marksističnega in prostemu trgu zavezanega sveta je bila tedaj – po politični odjugi v državah vzhodno od Zahoda in po uvajanju prvih neleninističnih ukrepov v njihovo ekonomsko prakso – na svojem vrhuncu. Kazala se je tudi perspektiva bližnjega konca dolgotrajne vietnamske vojne, ki je bila nasledek poprej prakticirane strategije zadrževanja komunističnega ekspanzionizma. Laburistični kabinet v Londonu si je tedaj od sodelovanja z Jugoslavijo obetal veliko, vendar pa se je izkazalo, da Ribičič ni in ne more biti državnik podobnega formata kot Wilson. Ob številnih »menjavah straže« na ključnih položajih v Titovi federaciji, ki se je tudi po uveljavitvi samoupravljanja štela za izvrševalko diktature proletariata, je bilo že politično preživetje uspeh. Vprašanje konceptov se je pri tem odrinilo na stranski tir. Malokdo je to vedel tako dobro kot Ribičič, ki je bil več kot le nema priča zgodnjih obračunov vladajoče garniture s starejšimi partijci (dachavski procesi) in s Stalinu vdanimi tekmeci (informbirojevske čistke) ter poznejše »sečnje« samostojneje mislečih mlajših komunističnih prvakov (od kiparsko nadarjenega Marka Nikezića do literarno ambicioznega Staneta Kavčiča). Ortodoksni titoisti so tako potegnili črto med seboj in preteklostjo na eni ter prihodnostjo na drugi strani. Zmagali so, a ostali so čisto sami in docela sedanjiški. Fiziološki zakoni pa so neizprosno delovali…

Njegova usoda bo postala biografija

Poteze Mitje Ribičiča iz poznejšega obdobja njegovega političnega delovanja, ko si je uspešno prizadeval za slovenski televizijski dnevnik in kazal dokajšnje razumevanje vse usodnejših ekoloških vprašanj (v tem je imel konkurenco kvečjemu v Alešu Beblerju), opozarjajo, da se je navzlic priseganju na čedalje bolj togo politično prakso maršala Tita vsaj nekoliko zavedal (od)teka(nja) časa. Gotovo pa ni pričakoval popolnega preobrata v mednarodnih odnosih, do katerega je prišlo na prehodu iz Carterjeve dobe v Reaganovo: potem ko so evropski komunisti s konferenco v Vzhodnem Berlinu leta 1976 spet demonstrirali težnjo po usklajevanju svojih potez in ko je Sovjetska zveza zaradi uspeha številnih intervencij začela mejiti na države, na katere je sama hotela, se je Zahod potrudil naglo modernizirati raketne arzenale. Vzhod, ki je zaradi prepričanja o superiornosti marksizma nad drugimi mišljenjskimi tokovi pristajal na medsebojno primerjanje, je v tekmi z njim zaradi neučinkovitosti svoje distributivne ekonomije klecnil. Teorija konvergentnosti je romala v ropotarnico zgodovine, čeprav jo je še po letu 1983 v praksi podpiral Interakcijski svet pod vodstvom nekoč zelo prodornega nemškega kanclerja Helmuta Schmidta. Ribičič je v njegovem okviru odigral poslednjo vlogo na mednarodni sceni. A to je bil le nastop na senčnem plesu poslavljajočih se vplivnežev.

V domovini se je Ribičič po umiku iz aktivne politike kazal kot popoln upokojenec. Dejansko pa je s podporo struji Milana Kučana v prerivanjih s »prakomunisti« – takšno ime so na hodnikih oblasti dobili pristaši Franceta Popita – le ohranil določeno težo. Čas bo nemara pokazal, ali je od tod črpal veliko samozavest, s katero je nastopal ob neprostovoljnih poosamosvojitvenih soočanjih z lastno preteklostjo. A vse do vpeljave doktrine izključno osebne odgovornosti v slovensko pravosodje, do katere je prišlo nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, resnih razlogov za skrb ni mogel imeti.

Tišina, ki je vase sprejela življenje Mitje Ribičiča, bo prej ali slej prekinjena. Njegova usoda bo postala biografija. Če bo negacionistična ali apologetska, ne bo jasno, čemu je tako prav. Toliko bolj pa se bo to izkazalo, če bo kritična. Celo ob življenjepisih, ki so posvečeni najbolj zasenčenim članom sovjetskega politbiroja oziroma vlade, bo lahko človeško in politično povedna. Do tedaj pa bosta tudi v Ribičičevem primeru veljala (nekoliko prirejena) verza Matthewa Priorja, s katerima se Angleži poslavljajo od ljudi, ki so tako ali drugače usodno zaznamovali njihovo življenje:

Moža vrlinam biti mil

in malce slep, kjer je zgrešil.

Več lahko preberete v Dnevniku.

a<