Ko sem se v zadnjih mesecih občasno pogovarjal o situaciji naše cerkve, je več ljudi izražalo ljubečo a kritično držo. Menim, da to tudi potrebujemo: Cerkvi pripadamo, a z njo v tem obdobju tudi trpimo. Skupaj z drugimi pa si želim prečiščenja, poživitve, ponovnega osredotočenja k bistvu, saj to je nujno za avtentično posredovanje krščanstva. Sveti Pavla je jasen: kar ostane, je ljubezen skupaj z vero in upanjem. Odrešenje, kot nam je izpričano, ni obsodba, ni nauk, je osebno izražena Božja ljubezen do človeka. Biti priča in pričevalec odrešenja, milosti in odpuščanja je naloga vsakega kristjana – poklicani pa smo, da najdemo način, ki je času, osebam, družbi in kulturi primeren. Toliko bolj to velja za vse voditelje v Cerkvi.
V pogovorih so ljudje izrazili upanje, da bosta nadškofa človeka vere, upanja in ljubezni; da bosta izražala duha papeža Frančiška; da bosta zmogla dobro voditi Cerkev v situaciji v kateri smo; da bi znala prisluhniti drugim in v priznavanju različnosti uspevala – skupaj s sodelavci – graditi edinost v različnosti.
Ne pričakujem, da bi škof moral biti popolna, idealna oseba. Mnogo bližji so mi voditelji, ki lahko rečejo podobno kot papež Frančišek: sem grešnik, na katerega se je Gospod ozrl. Želim, da bi nova nadškofa imela (osebne) poteze, s katerimi bi uspevala najti in uresničevati govor in pričevanje usmiljenja in ljubezni; najprej med nami, potem pa do vseh ljudi v naši deželi – do drugače verujočih in neverujočih, do priseljencev, zlasti pa do najbolj ubogih, marginaliziranih. Želim, da bi bila voditelja, ki bi skupaj s sodelavci uspela urediti notranje zadeve Cerkve. Pri tem bo verjetno ena ključnih nalog odločno zmanjšati moč tistih posameznikov in omrežij (lobijev), ki so privedli do sedanje težavne situacije.
Več lahko preberete v reviji Božje okolje.
