Pet let je tega, kar sem se na Časniku nazadnje spominjal obletnice padca Berlinskega zidu. V tem tednu bodo od tega dogodka minila že tri desetletja.
Pet let pozneje
Kaj naj danes dodam tistemu, kar se mi je zapisalo takrat? Zame osebno se pomen dogodka ni spremenil. Še več, če sem že petimi leti ugotavljal, da sem ob obujanju spominov nanj vse bolj podoben sitnemu starcu, ki ne razume več sveta okrog sebe, se je omenjeni vtis zgolj še okrepil. Vse bolj v preteklost pomaknjeni prelom postaja vse sijajnejši, sedanjost pa, no ja, vse bolj pusta.
Bistveno se ni spremenil niti odnos slovenske vladajoče politike in večine javnosti do zadnjih trenutkov zidu sredi Berlina. Pred petimi leti je bilo moč ugotavljati, da gledata nanje kot na nekaj, kar se nas tiče zgolj obrobno, če sploh. Danes bi bilo čudno, če bi sploh kdo s političnih vrhov (morda bo izjema kvečjemu predsednik Pahor) pomislil, da bi morali 9. november 1989 kakor koli obeležiti. Saj slovenski človek vendar nikoli ni delil tegob evropskega vzhoda, naša ljudska demokracija pa je bila nekaj povsem drugega kot tista v sovjetskem planetarnem sistemu. Zato nas lahko ves hrup, ki ga bodo nekateri zganjali zaradi dogodkov pred tremi desetletji, zgolj vznejevolji, ne more pa nas vreči iz ustaljenih tirnic. Pred petimi leti sem se zaradi takšne ravnodušnosti izjemno razburjal. Danes se mi zdi še najmanjša težava od vseh.
V drugačnih časih
Leta 2014 je bil namreč svet vsaj na prvi pogled in vsaj za navdušenca nad padanjem Berlinskega zidu preprostejši kot zdaj. Na eni strani je bila Ukrajina, ki je bila dobra podoba osvobajajočega se evropskega vzhoda izpred petindvajset let, na drugi strani Putinov ruski režim, ki je s svojimi kagebejevskimi koreninami poosebljal tisto, kar bi se moralo leta 1989 brez ostanka porušiti. Pa se ni. Putinov režim je sicer še vedno tam, kjer je bil pred petimi, in njegova vloga je enako neblagodejna kot zmeraj od njegovega nastopa. A če sem v povezavi z dokončno osamosvojitvijo Ukrajine lahko leta 2014 zapel pravo hvalnico liberalni demokraciji, ki je tudi slavila leta 1989, si je danes ne bi upal ponoviti.
K tej zadržanosti me med drugim opominja dogajanje v deželi Berlinskega zidu. Vzporedno s spoštljivim in vestnim ohranjanjem spomina na njegov osvobodilni padec tam spet potekajo demonstracije. Super, bi rekel človek. A pri njih je nenavadno to, da so drugače kot njihove predhodnice deležne javne hvale vseh medijev, vseh oblastnikov, vseh škofov in sploh vsega, kar na Nemškem pomembnega leze in gre. Tu pa človek že nekoliko zastriže z ušesi. In ne da bi seveda podvomil v smotrnost prizadevanja za ohranjanje okolja, ki je nujno, se vseeno začudi pravi apokaliptični histeriji, ki jih spremlja. Zlahka se namreč ustraši, da bo tudi ta še dodaten kamenček v mozaiku kulture prepovedi, ki se v časih zmagovite politične korektnosti polašča liberalne demokracije. In ji počasi spodjeda njen svobodoljubni temelj.
