Nad Pivovarno Laško je zasijala rdeča zvezda. Ne, tokrat ne gre za nobeno ideološko vojno, niti za oživljanje jugonostalgije. Tokrat gre za rdečo zvezdo, ki jo mnogi zagreti levičarji (celo) sovražijo. Nemogoče … je mogoče! Slovenski pivovarji so dobili nove lastnike, nizozemskega velikana Heinekena. Popularno pivo ima, kot je vsem znano, v svojem logotipu rdečo zvezdo. In to je v prejšnjem tednu v Sloveniji sprožilo precejšen preplah v javnosti. In veliko je bilo negativnih komentarjev nekako v smislu: pa kako so lahko s to prodajo izdali slovenski narod.
Prodaja ali stečaj
Drži, da je Laško ena od najbolj prepoznavnih slovenskih blagovnih znamk. Drži tudi, da je Union po prepoznavnosti zelo visoko. Drži dalje, da sta proizvajalki piva visoko donosni in da sta malodane neusahljiva vira prihodkov v svojem segmentu poslovanja. Skratka, gre za del slovenske narodne dediščine. Da, strinjam se s to trditvijo. Kljub temu pa: hvala Bogu za to prodajo! K taki ugotovitvi silijo konkretne številke, ki edine določajo gospodarske dinamike. Argument, da dveh pivovarn Slovenci ne bi smeli prodati, ker je to ena od dodanih vrednosti Slovenije in pomemben dokaz narodove podjetniške sposobnosti, ne drži (več). Pivovarna Laško je zadnjih 15 let postala simbol povzpetniške ideologije povprečnega slovenskega menedžerja. Postala je opustošeno polje škodljivega gospodarskega inženiringa. Če je ne bi prodali, bi šla v stečaj. Konec lanskega leta je bilo v skupini Laško samo finančnega dolga (to je v glavnem dolg do bank, ne upoštevajo se obveznosti do dobaviteljev) za 215 milijonov evrov, družbenega kapitala je bilo skoraj štirikrat manj (62 milijonov evrov). Lani je skupina Laško prvič po več letih poslovala z dobičkom (dobre 3 milijone evrov), v letih pred tem (2013 in 2012) pa je bila izguba okoli 30 milijonov evrov. Skratka, prodaja in novi delničarji ali izumrtje. V tako finančno razsulo so Pivovarno Laško pripeljali njeni dosedanji lastniki in upravljalci, vsi so “čisti” Slovenci in vsi so bili zastopniki nacionalnega interesa. Šlo je za neskončne zgodbe finančnega izčrpavanja, močno tveganih gospodarskih špekulacij in neumnih potez, izpeljanih po političnem ključu. Boško Šrot je pri tem morda samo najbolj znano ime zgodbe o Pivovarni.
Turnškovo ustvarjanje monopola
Megalomansko Pivovarno Laško si je zamislil njen dolgoletni direktor Tone Turnšek, ki je hotel pod svoj nadzor prevzeti celotno industrijo pijače. Sanjal je o tem, da bo pod “svojo streho” spravil Laško, Union, Fructal in Radensko. To je bil monopol na področju pijač v Sloveniji. Načrt je Turnšku uspel, a pri tem podvigu je ostalo veliko prstnih odtisov politike in precej več okostnjakov v omarah. Spomnimo, da je bil Turnšek med ustanovnimi člani Kučanovega Foruma 21. Leta 2000 je Turnšek prevzel Radensko. Leta 2001 se je začela dolgotrajna “pivovarska vojna” za prevzem Uniona (in njene hčerinske firme Fructala). Drugi konkurent za prevzem ljubljanske pivovarne je bil belgijski Interbrew. Takrat je štiri leta trajajočo “pivovarsko vojno” močno pogojevala politika: da bi Union le prešla v roke laškega pivovarja, je v prvo vrsto stopila politika, pa tudi vplivni člani Foruma 21. Takrat je nastala skovanka “nacionalni interes”, teorija o koristnosti domačega lastništva, ki se je v le nekaj letih izkazala kot smrtonosni virus. Pa ne zaradi tega, ker bi bilo domače lastništvo samo po sebi slabo. Ne, slabi so bili tisti, ki so se razglašali za nosilce nacionalnega interesa. Do leta 2005 je Pivovarna Laško razširila svoje lovke še na medijsko prizorišče (Delo in Večer) ter tako dobila pomembno orožje za oblikovanje javnega mnenja. Zadnja od teh potez je bil odkup 25-odstotnega deleža Mercatorja od države v času prve vlade Janeza Janše. V tem obdobju je bilo Laško močan politični igralec, ki je zaradi svoje strateške moči postal tarča vsakokratnih političnih interesov posameznih vlad, ki so na oblasti.
Šrotova požrešnost
Leta 2005 je vajeti Pivovarne Laško od Toneta Turnška prevzel Boško Šrot, eden od Turnškovih bližnjih sodelavcev. Šlo je za “mehek prehod”, za predajo štafetne palice. In Šrot je začel (težko je verjeti, da brez Turnškovega vedenja) snovati “veliki prevzem” Pivovarne Laško, ki je bil sklenjen v letu 2008. Šrot je bil na čelu lastniške verige, ki je od družinskega podjetja Atka prima vodila preko podjetij Kolonel, Center naložbe in Infond holding do večinskega deleža (52 odstotkov) v Pivovarni Laško. Šrotovo lastništvo je ostalo dalj časa prikrito in je na dan prišlo šele, ko se je ladja potapljala. Način financiranja prevzema je bil enak kot pri vseh drugih prevzemih v Sloveniji, ki so se dogajali v tem obdobju. Prevzemnik (v tem primeru Šrot) ni imel lastnih finančnih virov, zato je bančne kredite (vredne več desetin ali celo stotin milijonov evrov) zavaroval z delnicami podjetja, ki ga je odkupoval. Obroke dolgov so “menedžerji brez ficka” odplačevali iz finančnih tokov do tedaj uspešnih podjetij: firme so tako izčrpavali in jih pripeljali do insolventnosti. Gre dejansko za ekonomsko nevzdržen način poslovanja, ki pa je bil v Sloveniji zelo razširjen in je povzročil 5 milijard evrov veliko luknjo v bančnem sistemu.
To je bilo tudi v primeru Pivovarne Laško. Šrot je prevzem podjetja izpeljal po firmi Infond holding, sredstva za odplačevanje dragih prevzemnih kreditov pa sta iz hčerinskih firm črpala prav Infond holdinga in njegov 100- odstotni lastnik Center naložbe. V tabeli, ki jo objavljamo, dobite natančen vpogled v razdejanje, ki ga je prineslo tovrstno izčrpavanje. Za zadovoljitev Šrotovih lastniških muh in poplačevanje bančnih dolgov je bilo iz Radenske počrpanih 43,4 milijona evrov, iz Uniona 48 milijonov evrov, iz Dela 7 milijonov evrov, iz Fructala 10 milijonov evrov in iz Laškega 8,3 milijona evov. Skupni znesek tega izčrpavanja znaša 117 milijonov evrov. Njegovi učinki? Ves sektor industrije pijač v Sloveniji je zaradi tega klecnil in bil dalj časa na robu insolventnosti in celo že preko njega (a ga je država umetno ohranjala pri življenju). Da boste bolje razumeli učinke Šrotove uničujoče strategije, je zanimivo pogledati drugo tabelo, kjer prinašamo podatke za vse hčerinske firme v obdobju, ko je potekal prevzem. Povsod je očiten močan nenaraven padec, ki ni posledica finančne krize. Katastrofalni padci dobička, denarnega toka in kapitala vseh firm znotraj skupine Laško so “najboljši” pokazatelj Šrotovega cunamija.
Dolga agonija pred prodajo
Da poenostavimo: Šrot je kot lastnik Radenske, Uniona, Dela, Fructala in Laškega posojal finančna sredstva dvema prevzemnima podjetjema (Infond holding in Center naložbe), pri katerih je bil prav tako lastnik. S tem je odplačeval kredite pri bankah in spravil na kolena vsa podjetja. Imperij Pivovarne Laško se je tako sesul: prodaja ni bila več vprašanje, temveč nuja za preživetje. Po propadu Boška Šrota (2009) so namreč večinski lastniški delež prevzele banke upnice. Banke pa čisto zdravorazumsko ne morejo biti lastniki: njihova vloga je drugačna. Lastniški deleži bank upnic so bili v Laškem anomalija, ki bi se morala rešiti takoj po Šrotovem padcu, a se je vlekla do danes. In končno se je našel kupec. To, da gre za tujca, je v takih okoliščinah logično. V tem trenutku ni na trgu takih slovenskih kupcev, ki bi si lahko privoščili to investicijo: Heineken je za delnico plačal 25,56 evrov. Celotna kupnina, ko bo nizozemski pivovar prevzel 100-odstotni delež Laškega (trenutno je prevzel 51,11 odstotkov) bo znašala 225 milijonov evrov.
Neskončno število tajkunov
Zaradi vseh številk, ki smo jih našteli v teh vrsticah, je bila prodaja Laškega nujna. V nasprotnem primeru bi slovenska pivovarska industrija izumrla. S prodajo pa se je na tudi simbolični ravni presekal eden od številnih gordijskih vozlov, ki jih je v zadnjih dvajsetih letih ustvarila strategija nacionalnega interesa. Propad Pivovarne Laško je nastal po enaki gospodarski logiki in po istih postopkih, ki so pokopali številne druge velikane: SCT (Ivan Zidar), Primorje (Dušan Črnigoj), Vegrad (Hilda Tovšak), ACH (Herman Rigelnik), Probanka (Romana Pajenk), Perutnina Ptuj (Roman Glaser), Merkur (Bine Kordež), Istrabenz (Igor Bavčar), Trimo (Tatjana Fink). Tukaj je samo nekaj najbolj znanih imen, ki so povzročila večmilijardno škodo v Sloveniji. Je torej jasno, zakaj “hvala Bogu za to prodajo”?
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
