Humanistična kritika znotraj islama

Nabeel Qureshi je avtor knjige Razumeti islam in džihad, ki jo je prevedel Drago K. Ocvirk, izšla pa je pri založbi družina. (Foto: https://blogs.thegospelcoalition.org)

In memoriam Nabeelu Qureshiju (1983-2017), avtorju dela Razumeti islam in džihad, ki je 16. septembra letos umrl za želodčnim rakom v 34 letu življenja.

Za humaniste, ki najvišje postavljajo človeka, je treba biti pozoren in kritičen do vsega, kar človeka degradira, najsi bodo to dejanja (tudi njegova), institucije, kultura, religija … Skratka, humanistični kritiki v načelu nič ne uide, ker se lahko vse obrne proti človeku. Zato ne preseneča, če se vse več takšnih glasov sliši tudi v islamskem svetu in so naperjeni proti razčlovečujočim diskurzom in praksam, ki se jih utemeljuje z islamskimi viri (Koran in Hadis) in so trdno zakoreninjeni v tradiciji.

Tako pravi Abdelwahab Meddeb v delu Staviti na civilizacijo (Pari de civilisation, 2009), da je »drama islama današnjega časa njegovo upiranje spremembi, ki jo zahteva modernost. In to počne kljub temu, da se v njem nahajajo knjižni nastavki, pripovedni pogoji in koranski elementi za spremembe. Kljub takšnim nastavkom je islam v stanju nasprotovanja in zavračanja; trmasto se upira slehernemu sposojanju, sovražen je prilagajanju in uvažanju od drugod. Čeprav za vojno nima sredstev, kajti glavni razlog za vojno je moč, islam pa danes nima nobene moči, jo napoveduje. Tisti, ki danes uporabljajo v svetu nasilje v imenu islama, so kvečjemu sposobni škodovati, vendar je njihov aktivizem obsojen na zgodovinski poraz zaradi nemoči. V integrističnem in terorističnem aktivizmu zmaguje zadnji del Korana nad svojim drugim delom, ki ima na svoji strani obljubo prihodnosti na področju dolžnosti do drugačnosti in ljubezni do tujega, dolžnosti, ki je v srcu naših družb.«

Hamadi Redissi se sprašuje v delu Pogodba v Nadždu ali kako je sektaški islam postal islam (Le pact de Nadjd. Ou comment l’islam sectaire est devenu l’islam, 2007), ali se bodo muslimani uprli svoji demonski plati. »Povsem mogoče je, da vahabizem sploh ni sekta, marveč ena od teženj religije, ki je dovolj raztegljiva, da opravičuje nekaj in njegovo nasprotje: vojno in mir, strpnost in fanatizem, modrost in morilsko norost. Ali se bodo muslimani uprli enemu delu samih sebe, svoji demonski plati, in bo nazadnje prevladala zdrava pamet?«

»Kako so me vzgojili sovražiti kristjane«

Tako Meddeb kot Redissi sta sunitska muslimana, Tunizijca, ki jima je še kako mar, da bi ne le muslimani, marveč vsi, ki živijo z njimi, bodisi kot manjšina bodisi kot večina, živeli brez strahu, v družbi in državi, ki jim to omogoča. Kako težko je doseči takšno stanje duha, pove egiptovski novinar Said Shuayb. Časnik Le Monde Afrique je objavil njegov članek z gornjim naslovom, v katerem osvetli to »demonsko plat« svoje vere. Shuybu velja prisluhniti, saj govori iz lastne izkušnje in se njegov razmislek opira na vsakdanja dejstva in življenje. Razumeti pomaga, zakaj v islamskih deželah zatirajo in preganjajo kristjane, in to ne le skrajneži, marveč tudi običajni muslimani. »Takšno početje«, pravi, »je pomemben del islamske religijske kulture.«

»Da, sovraštvo do kristjanov je islamska religijska dolžnost, njihovo zaničevanje je nuja. Kristjani v resnici niso pravi ljudje. Zato se jih sili, naj odidejo iz muslimanskih dežel ali pa se jih pobija. In če je človek plemenit musliman, jim pusti živeti, toda ponižane, sramotene, in od njih zahteva, da plačujejo džizjo, dajatev, ki jo predpisuje Koran za nemuslimanske manjšine, da bi jih s tem ponižal. Ne smemo se ujeti v past in misliti, da to, kar se je zgodilo v provinci Al-Miniya, 240 km južno od Kaira [skrajneži so maja 2016 napadli in poniževali 70 letno koptsko žensko] in se je zgodilo že prej in se bo še v prihodnje v drugih krajih počnejo zgolj radikalni puritanci salafi ali saudski vahabi.

To je logična posledica načina, kako so me vzgajali kot muslimana in me je hranilo vse življenje. V mošeji, šoli, religijskih programih, v uradnih in neodvisnih medijih so nas učili, da je treba – skladno s tem, kar je ukazal Vzvišeni Alah, da se pride v raj – začeti sovražiti, žaliti, delati krivice in po potrebi ubiti. Guverner Al-Miniye, prefekt, predsednik republike in drugi odgovorni v državnih institucijah so vsi po vrsti sad te rasistične in nehumane kulture. To je »islamska globoka država«, kot to imenuje moj prijatelj raziskovalec Magdi Khalil [glavni urednik egiptovskega tednika Watani International in eden najvidnejših borcev za človekove pravice v Egiptu]. S tem izrazom se navezuje na izraz »globoka država«, ki se je pojavil po revoluciji2011 in označuje sistem in ljudi, ki vodijo državo, ne da bi se pojavljali na političnem odru. Zato je bil guverner Al-Miniye močno pretresen, ko so v provinci odkrili kurje jajce, na katerem je bilo izpisano Alahovo ime, prav nič pa ga ni zmotilo, da so zažgali hišo krščanski ženski, jo mučili in izgnali.

Ta tradicionalna islamska kultura ni nastrojena samo proti kristjanom, ampak tudi drugim manjšinam. […] Ta divja kultura uporablja dejansko svojo moč za boj proti slehernemu z drugačno religijo. Tako se je treba spomniti na primer šiitskega šejka Hassana Shahataha in njegovih spremljevalcev: z njih so strgali oblačila in jih linčali. Odločno poudarjam, da ta teroristična kultura ni nastala iz saudskega vahabizma. Res je, da jo vahabizem razširja, toda tega radikalizma ni iznašel ustanovitelj krvave vahabske sekte. To velja tudi za Islamsko državo, za talibane in še mnogo drugih terorističnih organizacij.«

Vsi ti se namreč sklicujejo na Koran, Hadis in zgodovino kurajškega kalifata. Avtor te vire podrobneje predstavi, v slovenščini pa se lahko z njimi seznanimo v knjigi Nabeela Qureshija, Razumeti islam in džihad (2016, založba Družina).

Zaradi vsega tega, pravi Said Shuyb, »je navaden sunitski musliman nosilec nečloveških bremen. Politične in religijske sile so ves čas kurajškega kalifata in naslednikov neizprosno zatirale sleherni poskus, da bi se uveljavil idžtihad in z njim prenovila razlaga religijskega besedila. Dejansko so te sile ves čas spodbujale poboj in likvidacijo prenoviteljev npr.: mutazilov, Ibn Rushda (Averoesa), Mahmuda Taha, Nasra Hamida Abu Zayda, Al-Qemnija, Faraga Fude, Islama Al-Bihayrija in drugih. […] Bistveno v islamu je: ‘V religiji ni prisile’ in ‘Vi imejte svojo religijo, jaz pa svojo’. Kar nasprotuje tema temeljnima stihoma je zgodovinsko pogojeno in ni za današnjo uporabo.«

Nasprotniki humanistične kritike

Med mnogimi, ki nastavljajo islamu ogledalo humanizma, tudi Said Shuyb samokritično ne vidi druge poti iz te kulture nasilja kakor v humanistični kritiki in praksi. »Kot sunitski muslimani moramo priznati in povedati, da smo pred ogromno katastrofo, ki zadeva tako nas same kakor druge. Muslimanom manjka duha, v njihovi glavi prevladuje prepričanje, da ni mogoče ugajati Alahu in priti v njegov raj, kjer se človek masti skupaj s Prerokom in razpolaga s hurijami, drugače, kakor da postane blok jeze in sovraštva. […] Zato se moramo mobilizirati, da poživimo in širimo humanistično kritiko v osrčju naše čudovite religije. Ta kritika kategorično prepoveduje, da se strga obleka s koptske žene v Miniyi, zažigajo hiše bahajcem, odstranjuje ateiste in talce zažiga žive. Ta kritika je uglašena z življenjem in ni nikoli izgovor za uničevanje življenja. Vsi njeni nasprotniki, pa naj so na strani religijskih ali političnih moči, so sovražniki človeštva.«

Zavračanje humanistične kritike islama

Knjigo je v slovenščino prevedel Drago K. Ocvirk, izšla pa je pri založbi Družina.

Naj za konec navedem dve vrsti religijskega zavračanja humanistične kritike islama, pa naj ta prihaja od znotraj ali od zunaj, ker jo srečujemo tudi v Sloveniji. Apologetska, obrambna drža je splošno razširjena. V tem primeru je še tako dobronamerna kritika ožigosana kot slabonamerna in islamofobna. Tako je npr. Navzet Porić, generalni tajnik Islamske skupnosti, knjigo Razumeti islam in džihad razglasil za islamofobno, Nabeela Qureshija, njenega avtorja, bivšega ahmedanskega muslimana, pa za »neko nepomembno osebo, ki je prešel iz mister ‘nobody’ v mister ‘somebody’, ker je napisal nekaj negativnega o islamu«. Prevajalca in založbo pa naj bi gnali komercialni razlogi, ker »takšni naslovi prinesejo tudi nekaj denarja«. Podobno je Porić videl napad na islam v nasprotovanju poimenovanju neke ulice z »džamijska« in zato v ljubljanskem mestnem svetu zagrozil: »Seveda pa si bomo zapomnili vse tiste, ki so bili proti, in so glasovali in so ovirali projekt izgradnje džamije …

Drugo zavračanje humanistične kritike islama pa je doktrinalno. To temelji na osnovni predpostavki prevladujočih verskih skupin v islamu, da s človeškega, torej humanističnega stališča, ni mogoče kritizirati Alahove in Mohamedove besede – Korana in Hadisa. Človek se ji mora brezpogojno podrediti, kajti Alah ve bolje kakor človek, zakaj od njega kaj zahteva. Zadnji tak primer pri nas je pobuda Slovenske islamske skupnosti Ustavnemu sodišču, naj razveljavi zakon, ki prepoveduje klanje živali brez omamljanja in s tem posledično onemogoča islamsko obredno klanje. Njenega vodje Osmana Đogića zakon o kamenjanju žensk ne moti, če se večina v deželi odloči za šeriat, islamsko zakonodajo … »Naši« salafi so zgroženi, ker mufti Grabus, vodja Islamske skupnosti, ne nosi brade, se rokuje z ženskami in ni menda nič naredil, da muslimanskim otrokom ne bi bilo treba jesti »makaronflajša« v šoli … Moti jih »zahodna znanost«, ki je v nasprotju z »islamsko«, še posebej glede evolucije. In, ne nazadnje, ne gre pozabiti, da so (bili) med džihadisti na Bližnjem vzhodu tudi Slovenci. Zato toliko bolj neučakano pričakujemo, da se med muslimani v Sloveniji najde kdo, ki bo humanistično kritiko naslovil na svojo vero in početje svojih sovernikov.