Račun za današnje predčasne parlamentarne volitve na Hrvaškem bi bilo treba poslati neposredno Tomislavu Karamarku, nekdanjemu predsednika vodilne hrvaške stranke HDZ. Ne le, da ni bilo mimo njegovih osebnih ambicij nobenega pametnega razloga za torpediranje vlade Tihomirja Oreškovića, ki ga je na njeno čelo sam pripeljal.
Po volitvah kot pred volitvami?
Zdaj kaže celo, da bo rezultat letos septembra, če že ne enak, pa vsaj na moč podoben kot lani novembra. Kar pomeni, da bo sestavljanje vlade enako mučno kot leta 2015, še bolj obremenjujoče za HDZ pa je, da zanj edina pot k ohranitvi oblasti znova vodi samo preko povezave z novincem zadnjih volitev, Mostom Boža Petrova, s katerim vsaj po Karamarkovem mnenju sodelovanje ni bilo možno v prejšnjem mandatu.
Pravzaprav bi bilo glede na amatersko Karamarkovo samorazstrelitev morda spodobno in pravično, da bi se danes do zmage sprehodili socialni demokrati Zorana Milanovića. Vsaj zgodaj poleti se je zdelo, da se bo to tudi zgodilo. A potem so se stvari v obeh velikih strankah odvijale na povsem različna načina. HDZ, pri katerem je nosilec blagovne znamke strankino ime, ne pa njen vsakokratni voditelj, je dokaj nesentimentalno odpravil dovčerajšnjega “ljubljenega predsednika”, namesto da bi prostovoljno potonil z njim, in ga za nameček nadomestil z evropskim poslancem Andrejem Plenkovićem. Slednji se je uspel posloviti od nekaterih najbolj problematičnih partnerjev iz predhodnikove Domoljubne koalicije (druge, kot Draga Prgometa, pa pridobil nazaj). Lani poraženi Milanović je ostal trdno v sedlu in na začetku celo dosegel precejšen uspeh z obnovitvijo Račanove zveze s Hrvaško kmečko stranko (HSS) v Brežicah rojenega Kreša Beljaka. Toda kmetje še zdaleč niso več pojem, kakršen so bili v časih nekdanjega predsednika parlamenta Zlatka Tomčića, vrhu vsega pa Beljakov predhodnik zaradi nezadovoljstva z zasukom v levo kandidira na listi, povezani s HDZ-jem.
Obrabljeni Milanović in trdoživi Most
Razen pridobitve HSS-a Milanović nima prevelikega razloga za zadovoljstvo. Da je moral na listo Ljudske koalicije pritegniti nekdanjega predsednika Stjepana Mesića, neuradno maskoto vseh apologetov jugoslovanskega socializma na Hrvaškem, priča, da se je na tokratnih volitvah pravzaprav on postavil v vlogo obrabljenega politika, medtem ko Plenković prej nastopa kot “nov obraz”. Tudi zaradi tega mu je uspelo praktično izničiti prvotni naskok socialnih demokratov in njihovih zaveznikov, k čemur še prispeva ostra regionalna zareza med severozahodom in jugovzhodom države. Prvi je večinsko rdeč, drugi večinsko moder.
HDZ-ju s partnerji in SDP-jevi koaliciji se torej obeta ponovitev lanskih dosežkov, morda z neznatnim pomikom v levo, ki ga bodo v precejšnji meri uravnotežili trije sedeži poslancev hrvaške diaspore. Zame je resnično presenečenje, da bo vlogo jezička na tehtnici obdržal Most z napovedanim podobnim številom sedežev, kot jih je v saboru uspel obdržati do konca prejšnjega sklica (pred tem se je z devetnajstih poslancev stopil na dvanajst). Ker bo po odhodu nekaterih “posebnežev”, kakršen je bil primoštenski župan Stipe Petrina, bolj homogen, zna biti, če se bodo napovedi udejanjile, še močnejši kot doslej. Kot že rečeno, predvsem HDZ brez njega ne more sestaviti vlade. Računati je namreč, da bosta protestniški Živi zid presenečenja zadnjih predsedniških volitev Ivana Viliborja Sinčića in lista zagrebškega župana Milana Bandića, ki je po padcu Oreškovićeve vlade izpeljal presenetljiv (vnovični) obrat v levo, potem ko je zadnjih nekaj let ribaril med desnimi volivci, bliže levici, četudi Sinčić odklanja koalicijo s komer koli. Živi zid je bil sploh kandidat, da zamenja Most kot glavna “tretja sila”, a so ga že takoj po razpisu volitev ustavili notranji spori, tako da lahko računa zgolj na enomestno število sedežev. V zadnjem hipu se lahko teoretično zgodi, da bodo volivci pospešeno izbirali predvsem med Milanovićem in Plenkovićem. To bi lahko najbolj škodilo Mostu, kot je leta 2003 na sam volilni dan pokopali liberno koalicijo socialnih liberalcev in Demokratičnega centra, odločilni glasovi pa so večinoma pristali pri Ivu Sanaderju. A tudi tukaj ima Most boljše karte. V Dalmaciji si je podobno kot SDP na severu Hrvaške, v Istri in Kvarnerju in HDZ v Slavoniji in Dalmaciji ustvaril svojo trdnjavo, iz katere naj bi načrpal pomembnih (vsaj) pet sedežev.
Prav lahko bodo Hrvatje po 11. septembru tam, kjer so po dvojih parlamentarnih volitvah s podobnimi rezultati trenutno že Španci.
