Prejšnji teden je bila na socialnih omrežjih kar nekakšna moda iskanja najbolj trapastih vprašanj na forumih. Pa je tako ena mladenka na znanem forumu (že leta 2013) ugotavljala, da “bi blo fino poskusit kaj zanimivega in smo se odločili, da gremo na Triglav”, ter spraševala “iz kje štartati, da bo pot najkrajša”, četudi “kondicije imam nekaj, grem vsako soboto na Šmarno goro”.
Spraševala je, če je “na poti na Triglav kakšen OK hotel”, ker da “Kredarica, nima tople vode (?!), skupinska ležišča, slabe WC-je,…” in da je “zadnje kar si želim spati skupaj s kakšnim prešvicanim hriboplazilcem”. Kako simpatičen izraz – hriboplazilec! Pa naj bo, vsaj za potrebe tega članka, to izraz rezerviran za planince tipa te deklice.
Povprašala je še, če “je zgoraj kakšna trgovina, da ne rabiš nositi vsega s seboj”, se zanimala o obutvi “je zdaj poleti dovolj športni copat?”, kajti “za hec sem probala v trgovini gorske čevlje, ampak so težki in neugledni” ter iskala nasveta glede nahrbtnika “kje v LJ je najti kakšen lep ženski nahrbtnik (kakšne tople barve)?”.
Nisi pravi Sloven’c …
Deklici ljudje na forumu niso prav resno odgovarjali, pač pa v bolj v slogu “ne samo na Kredarici, tudi na Triglavu je Interšpar, nidani”. Najboljši in tudi najbolj pravi odgovor pa je bil “doma ostani”. Prav res, deklica naj raje ostane doma. Hribi, kot je Triglav, niso za vsakogar. Prav fino je, če deklica, ki še – predvidevam – ni občutila kaj hujšega kot hriboplazenje na Šmarno goro, Triglav občuduje lepo iz doline.
Med nami Slovenci se je zgradil nekakšen triglavski mit, češ, da “nisi pravi Sloven’c, če nisi bil na Triglavu”. Nekaj takega kot “kdor ne skače, ni Sloven’c”. Neumnost! Oboje.
Sam sem bil na Triglavu že kar nekajkrat, dobro poznam poti nanj. Tudi sistem “procesij” in srečevanja gor-dol na grebenu med Malim Triglavom in Triglavom. Triglav je, kljub jeklenicam in klinom, ki so bogato napeljane na vseh dostopih, precej zahteven hribovski podvig, ki ga nikakor ne priporočam ljudem, ki nimajo trdnega koraka, primerne kondicije in imajo težave z vrtoglavico. A tudi precej takšnih, ki imajo prav vse naštete težave, je najti na izpostavljenih grebenih. Prav tako bi bilo na vzponu na Triglav potrebno samovarovanje, pa to le redko vidimo.
Radikalno čiščenje Triglava
Gore so magnet. Še posebej najvišji vrh. Radi se pohvalimo, da smo bili na Triglavu. Sam bi izpostavljene gore – tudi Triglav – naredil manj dostopne. Če mene vprašate, sem za to, da se Triglav očisti radikalno. Da se odstrani vse jeklenice in kline. In se ga ponovno naredi za alpinistični vzpon. Da je dostopen alpinistom ali pa hriboplazilcem v spremstvu gorskega vodnika. Preveč radikalno?
Meni je prav všeč, da je del Julijcev zaprt za hriboplazilce, pravzaprav tudi za navadne planince. No, ni zaprt dobesedno, le ni nadelanih in označenih poti. V mislih imam Martuljške gore med Špikom (2473 m) in Škrlatico (2740 m). Pa še kaj bi se našlo. Sam jih gledam lepo od daleč, “cedijo se mi sline”, a če si bom recimo zaželel vzpon na njih, se bom nanj dobro pripravil in se dogovoril s kakšnim izkušenim gorskim vodnikom.
Se mi zdi, da je vzpon na goro treba jemati resno, se nanj postopno pripravljati, nabirati izkušnje in pridobivati spretnosti. Tako kot je z vsako veliko rečjo. Saj ne more prav vsak plesati laboda v slavnem baletu Čajkovskega, saj ne more vsak poleteti na velikanki na Planici, … To nam je jasno.
Vzpon na Triglav, pa naj bi bil dostopen vsakomur? Ne, po moje ne. Triglav bi moral biti tako zahteven, da ti ne pride na misel, da bi šel nanj, če nisi fiziološko sposoben in odlično pripravljen – na vse načine: kondicijsko, spretnostno, glede opreme. Tako mladenki, ki jo sicer bolj kot gora zanima ujemanje barve nahrbtnika z njenim “mejkapom”, ne bi prišlo niti na misel, da bi se povzpela na goro kot je Triglav. Tako kot ji ne pride na misel polet s skakalnice v Planici.
Hribčki in dolince
Slovenija ima še polno drugih poti, kjer lahko hodiš ure in ure, pa ne srečaš nobenega hriboplazilca. Pravzaprav niti planinca ne. Niti v najvišji sezoni. Tudi zato, ker je večina na romarskih poteh okoli Triglava in drugih višinsko-atraktivnih destinacijah.
Z leti postajam vedno bolj ljubitelj sredogorja, gozdov, travnikov, zelenih grebenov, vasi in samotnih kmetij. Ste opazili, da spodbujam mehkobo sredogorja, namesto trdote visokogorja, da spodbujam daljave namesto višav, pot v globino duše, namesto hvalisavega poveličevanja hriboplazilskega osvajanja Triglava?
Foto: Danilo Tič (Iz Vrat na Triglav), Aleš Čerin (Triglav s Šenturške gore pod Krvavcem, Baška grapa z Lajnarja)
