Avtor: Novica Mihajlović. Vir: Finance. »Politike imam za prodane duše, ki bi storile vse, da bi si pomagale. Isti so, kjerkoli se že lažejo,« pravi reška pisateljica Vedrana Rudan. Ta misel hrvaške književnice se mi je pred nekaj dnevi prav zajedla v želodec, ko sem po televiziji gledal prijaznega starčka Marjana Jerneja Viranta. Kot je tast Zorana Jankovića hitel v kamero razlagati, sem ga s svojim bosanskim videzom tako prestrašil, da je moral groziti s pištolo, ker naj bi se ustrašil, da ga bom napadel. Da politiki lažejo, je kliše, ampak tako neokusno laganje, ki je iz mene in drugih Bosancev naredilo nekakšne nasilneže, to boli.
Mestni svetnik kvazilevičarske stranke v večetničnem mestu brez glasov Bosancev najbrž sploh ne bi bil mestni svetnik. Sam pa se od silnega strahu pred Bosancem prime za pištolo? Ali se enako hudo ustraši, kadar v svoji bližini zagleda lepo oblečene ljudi s sončnimi očali in urejenimi pričeskami, ki so na videz podobni stereotipnim mafijcem? Dvomim.
Seveda so mediji takoj zasuli gospoda Viranta z vprašanji, ali bo odstopil in se mi opravičil za žalitev. Odločen ne je edino, kar lahko pričakujemo od tako pokončnega pripadnika partije sorodnikov (PS). PS je na nekakšnem večernem mitingu razpravljala o ravnanju tasta, in seveda so kot vsaka disfunkcionalna družina sklenili neumnosti svojega tasta pomesti pod preprogo.
Me je pa danes klical najboljši župan na svetu in predsednik PS Zoran Janković ter se mi opravičil za »tistega Bosanca«. Seveda sem se mu zahvalil in poudaril, da zame oznaka Bosanec ni žaljiva. Opravičila od politika niti ne pričakujem in me ne gane. Zakaj, lepo pojasni Rudanova.
Potem sva še malo kramljala o tem, kako Finance uničujemo njegovo družino in kako nas bo čez čas še pekla vest. Kot mi je še pojasnil, je gospod tast star in včasih reče tudi kaj, česar ne misli. Pogovor se je končal dinamično z županovo trditvijo, da ga bomo zdaj še vedno »nažigali s temi Bosanci«, in mojim odgovorom, da se sam ni prav zadrževal, ko je bilo treba kovati politični dobiček s trenirkami.
Pri vsem skupaj me žalosti to, da pripadniki in vodstvo domnevno najstrpnejše med strankami sploh ne razumejo, v čem je pri omenjenem incidentu težava. Ne dojamejo, da Bosanca oznaka Bosanec ne more užaliti. Ob tem pa se jim ne zdi sporno, da politik nekoga oceni le na podlagi njegovega videza, in oceni ga tako, da se mu mudi iskat pištolo. V partiji sorodnikov ne dojamejo, da se ljudem ne grozi z orožjem. Ali jim bo to prišel povedat tudi kdo iz policije ali tožilstva, bomo še videli.
Žalostno je tudi to, da politiki neprimerne izjave svojega starega sorodnika branijo z njegovimi častitljivimi leti, ta starost pa se jim ne zdi neprimerna za glasovanje v mestnem svetu, kjer se igračkajo s tujim denarjem.
Kar pa me veseli pri vsej tej godlji, je brezkompromisno razgaljanje kvazileve in kvazistrpne politike v Sloveniji, ki si ga je privoščil gospod tast.
Bosance imajo radi, ko nosijo politične glasove, sicer jih ni dobro spustiti preblizu, če nimajo ravno pištole pri roki. Novinarji smo gnide, ker pišemo, kako si upnik drzne od dolžnika iz vrst PS terjati svoj denar kar z izvršbo. Govorijo o pravicah delavca in upokojenca, vozijo pa se v mercedesih in branijo podjetnika, ki davke plačuje na Cipru.
Vir: Finance.
