Glas Cerkve – kamen spotike

Po volitvah je bilo znova veliko prahu okrog sovražnega govora, na tapeti se je po lastni krivdi ponovno znašla SDS zaradi objave zapisa o »trenirkah«. V Sloveniji je tako rekoč vprašanje o sovražnem govoru oz. (bi)polarizacija mnenj že prava stalnica, še posebej v času volitev, referendumskih odločanj ter moralnih vprašanj. Nihče ne more zanikati, da se na veliko govori in piše o (Rimokatoliški) Cerkvi, pogosto je namreč ta na udaru, da se vtika v državne oz. tuje zadeve in da je njena percepcija ogroženosti pretirana in celo neupravičena. Priča smo stalnim naporom po utišanju določenih avtonomnih akterjev civilne družbe in prav sprašujem se, koliki so zaradi verskega pedigreja prikrajšani v poklicnem življenju, čeprav so aktivni in lojalni državljani.

Mešanje megle okrog sovražnega govora in nestrpnosti

Ne bom pogreval vseh že znanih dejanj (brezjanska Marija, strunjanski križ itd.), ki kažejo na averzijo ali sovraštvo do Cerkve, temveč bom izpostavil relativnost javnega mnenja, ko gre za nestrpnost in sovražni govor. Za lažjo orientacijo najprej navajam paradoksalni primer predsednika Türka, ki je izrazil veliko zaskrbljenost nad Majerjevo objavo o »trenirkah«, medtem ko je povojne poboje (Barbarin rov) označil kot drugorazredno temo. Čeprav je bilo v primeru slednjega precej trenj o predsednikovi nameri in kontekstu izrečenega, je danes ob primerjavi s »trenirkami« bolj ali manj jasno, da »smo« postali neobčutljivi za (po)vojne morije. Moj namen tudi ni presojati posameznih spornih primerov s kazensko pravnega vidika, vendar je zanimivo, da gosta iz Mirovnega inštituta in Urada varuhinje za človekove pravice v Odmevih na nacionalki nista znala kazensko pravno definirati Majerjevega zapisa kot sovražni govor, pa vendar sem razumel njuni sporočili v tem kontekstu. Zdrava pamet mi govori, da če je tožilstvo »oprostilo« sporno Godničevo izjavo o Barbarinem rovu, da bi podobno ravnalo tudi v primeru »trenirk«. V zvezi s slednjim menim, da je bila kaplja čez rob kazenska ovadba s strani informacijske pooblaščenke Pirc Musarjeve, ki je pristojna (le) za varstvo osebnih podatkov in informacije javnega značaja. Zanjo je podlaga za kazensko ovadbo slikovit opis »trenirkarjev«, ki kaže na segregacijo in stigmatizacijo. Zaščita in enakopravnost priseljencev sta sicer izrednega pomena, vendar sta segregacija in stigmatizacija obojestranski, kar pomeni, da je potrebno upoštevati tudi kakšen je prispevek priseljencev k družbi in kako se vanjo vključujejo. Menim tudi, da »trenirke« na protestnem shodu na Prešernovem trgu niso bile odraz principa, ampak zgolj znak dejansko priljubljenega oblačila. Zapisi a la Majer so sicer destruktivni in prej nebodigatreba, ampak sami po sebi niso sporni. Bolj nevarne so prej izjave, ki so označile ta pojav s fašizmom (Zoran Janković) ali SDS kot skrajno desno stranko (Darko Štrajn), pa denimo skrb Spomenke Hribar glede pronicanja Cerkve v vse sfere javnega življenja. Ustvarja se neka umetna panika. V Sloveniji imamo torej fenomen segregacije mnenj (npr. da se dve »podobni« mnenji različno javno obravnava) in stigmatizacije družbenih in mnenjskih akterjev, med katere lahko najprej uvrstimo Cerkev.

7. člen Ustave oz. kaj je mislil Jezus z »Bogom in cesarjem«

Zagotovo velja, da je tako javna kot zasebna kritična distanca do Cerkve precejšnja. In to zame samo po sebi ni sporno oz. slabo. Moti me to, da vsemogoče dušebrižnike zmoti najprej »KDO« se oglasi in ne »KAJ« je vsebina povedanega. 7. člen Ustave je popolnoma jasen, »Država in verske skupnosti so ločene«, vendar je potrebno kratkovidneže spomniti, da to še ni vse, saj taisti člen dalje pravi, da je delovanje verskih skupnosti svobodno. In če se navežem na 1. člen Ustave, se svobodno delovanje izraža v demokratičnih okvirih, svoboda pa kot vemo izvira iz posameznika in ne iz države, ki je pomemben konstrukt, vendar zgolj konstrukt. Načelo ločitve Cerkve od države razumem kot neko varovalko, v bistvu nič novega, saj je davno nazaj Jezus Kristus izrekel znameniti stavek »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Mr 12, 17). S pojavom krščanstva je bila namreč odvzeta antična božanska »narava« vladarjev, nastala je delitev med svetno in duhovno oblastjo. In če obstajata oba subjekta (cesar/država in Bog/vernik), potem obstaja nujno tudi njuna korelacija. Iz verskega vidika ne moreš izkazati odgovornosti le enemu, čeprav je Božja avtoriteta nad »cesarjevo«, in obratno, iz državnega vidika ne moreš priznati javni položaj vernika-posameznika zgolj, ko ta plača davek, ne pa tudi sicer, ko v demokratičnih okvirih izraža samega sebe oz. svoja prepričanja. Če se v volilnih programih na dolgo in široko sklicuje na človeka in njegove pravice, potem je jasno, da je človek najprej posameznik, ki pripada določeni skupnosti (npr. tudi verski), šele nato nastopi okvir države, ki ji je posameznik sicer odgovoren. In prav nenavadno je, da lahko vsi modrujejo o Cerkvi in veri (čeprav morda niso o tem nič prebrali), Cerkvi in njenim pripadnikom pa se jemlje pravica, da se opredeljujejo do zadev, ki so njej lastne, oz. se jo a priori označi za nestrpno, čeprav zagovarja prepričanje in vrednote, ki imajo temeljne oz. zgodovinske razsežnosti. Kratko malo se Cerkev označuje kot nazadnjaško in predmoderno, najbolj zanimivo pa je to, da smo del Cerkve tudi krščeno ljudstvo. Zaradi javno-medijske paralizacije in polarizacije znotraj Cerkve same (med duhovščino in ljudstvom) imamo za posledico vse večjo apatičnost in brezbrižnost med verniki ter antipatijo do duhovne strukture. Slovenci imamo sicer splošno težavo s »hierarhijami«, vendar je na testu moralne in finančne krize padla tudi Cerkev. S tem, ko se Cerkev v primeru Družinskega zakonika oglasi v javnosti (bodisi kot institucija, bodisi kot vernik-i), že mnogi svarijo pred kršenjem ustavne ločitve in nestrpnostjo. To ustavno ločitev lahko sicer radikalno prakticiramo v obe smeri, vendar je najpomembnejše, da so državne pristojnosti razmejene od verskih skupnosti in hkrati, da se slednjih ne izključuje iz javnosti. Sicer bi lahko izključili tudi druge civilno-družbene akterje in nevladne organizacije. Si predstavljate kakšen »halo« bi bil!?

Ugotavljam, da smo prišli do paradoksalnega ozračja: tisti, ki se zavzemajo za določene ideale in tradicijo, so v javnosti pravzaprav nezaželeni oz. so za javnost abnormalni. S tem presegamo že antični sofizem. Od države kot normativnega konstrukta zato pričakujem, da varuje posameznika in družbene skupnosti, da lahko normalno in javno izrazijo svoja prepričanja. Navaditi se bo treba, da živimo v liberalni in pluralni družbi, na katero se vsaj radi sklicujemo. Ob tem se moramo zavedati, da je Cerkev del civilne družbe, ki je gradnik demokratične države. Glas Cerkve je tudi glas ljudstva. Cerkev zato zagotovo ne bo tiho – čeprav pišem to v osebnem imenu, sem vendar del te Cerkve.

Foto: Grega Greif