Objavljamo stališče ZVVS na razprave ob 50. obletnici TO, ki je bilo objavljeno ob rob slovesnosti ob 50. obletnici Teritorialne obrambe. Stališče ZVVS je podpisal predsednik ZVVS upokojeni general Ladislav Lipič., predsednik ZVVS.
Slovesnost, ki je bila izkoriščena za nove politične delitve, je končana. Doživeli smo jo s ponosom in dostojanstveno, kljub temu, da smo bili deležni obtoževanj in nečastnih dejanj posebej s strani Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in društva MORiS. Zato naj že v uvodu naše izjave zapišimo: nihče naj ne poskuša prevaliti odgovornost za razdeljenost slovenskega naroda iz svojih na naša ramena! Zavedajte se, da boste tisti, ki nenehno sejete veter, na koncu želi vihar!
Najprej in ponovno je potrebno poudariti, da je Zveza veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS) del civilne družbe in nismo niti relikt zgodovine in še manj ideološki nasledniki bivše družbene ureditve. Članov naše organizacije nikoli nismo spraševali po svetovno nazorskem ali političnem prepričanju. O naših vrednotah in smislu združevanja in obstoja je odveč pisati, saj so vsi zapisi javno dostopni na spletnih straneh. To je nujno poudariti predvsem zato, ker nam v javnem diskurzu nekateri vodilni predstavniki desne politične opcije vztrajno pripisujejo ideološki predznak bivše družbene ureditve, vključno z vso ideologijo prav od samega začetka druge svetovne vojne. Nesmiselnost njihovih trditev je očitno prevelika, da bi jo sploh kdo opazil.
Mar nismo prav mi, pripadniki TO skupaj s slovensko milico in vso civilno družbo mimo vseh svetovno nazorskih razhajanj, z orožjem v roki priborili in zavarovali mlado suvereno slovensko državo in omogočili tudi spremembo družbene ureditve? Prav to je dokaz, da pri tovrstnem etiketiranju ni niti sledu politične poštenosti, kaj šele etičnih in obče človeških norm, pač pa gre za politično zlorabo Teritorialne obrambe in prisvajanje naših skupnih zaslug za osamosvojitev.
Ob govoru predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja je postalo povsem jasno, kar je sicer samoumevno, da je vsaka država v svoji osnovi ideološka, da z vso svojo strukturo brani ustavno ureditev in se legitimira tako, da poudarja vse postulate nove države in hkrati omalovažuje ali celo zanika kakršno koli kontinuiteto z bivšim družbenim redom. S stališča narodove zgodovine pa je vsakokratna ustavna ureditev družbe zgolj ena od etap narodovega razvoja skozi mnoge institucionalne oblike. Zato je s stališča narodne zavesti odrekanje kontinuitete kratkovidno dejanje in do obisti žaljivo do vseh, ki so se skozi vso zgodovino trudili za narodovo samobitnost in so mnogi zanjo dali tudi svoja življenja. Narodova samobitnost pa je pred vsakim svetovnim nazorom in iz njega izhajajočim političnim prepričanjem. Praznovanje 50-letnice TO zato ni vzpostavljalo nikakršne zveze z ideologijo socialistične Slovenije. Tovrstni očitki ostajajo na ravni aktualnih ideoloških razprtij in tisti, ki to počno, ne razumejo, da gre za bistveno več. Gre za nacijo in državo, za kontinuiteto slovenske državnosti, ki se je vzpostavljala počasi, tudi z dejanji mnogih pred nami. Zanikanje kontinuitete kaže žal na nesamozavest pomembnih predstavnikov slovenske države. Samozavestne države namreč nimajo težav s sprejemanjem vseh plati svoje zgodovine.
Predsednik države je v govoru poudaril, da so bili vez med »obema« Teritorialnima obrambama ljudje. Kot kak državni uradnik se je zatekel k formalizmom in je potrdil ponujeno tezo o diskontinuiteti in potrdil tezo med »obema« formacijama. Ljudstvo, ki se je borilo pa je bilo tudi po njegovih besedah isto. Ker smo se Slovenci skupaj referendumsko odločili, da bomo živeli v samostojni Sloveniji z demokratičnim družbenim sistemom, so nas, teritorialce akti, ki so jih te spremembe zahtevale, imenovali enkrat tako in drugič drugače. Toda drugačno poimenovanje organizacijske strukture ne more biti pred narodovo zavestjo, skupno voljo, osebno odločnostjo in pogumom. Naj se ne pozabi, da so bile vse odločitve za samostojnost in boj zanjo najprej osebne in intimno človeške. Kdor misli drugače, se je postavil nad človeka, nad ljudstvo in ga kljub deklariranemu čaščenju omalovažuje.
Naj na koncu poudarimo, da smo kot odgovorna civilna družba dolžni opozarjati državo na stranpoti in na njeno temeljno vlogo kot varuha narodove samobitnosti v okviru spoštljivega političnega dialoga in to v okviru in na temelju slovenske ustave ter z njo uveljavljenega družbenega reda.
