Kakšen naj bo novi minister za gospodarstvo? Vsekakor drugačen kot doslej. V vladi si mora izboriti vsaj tako močno pozicijo, kot jo ima minister za finance Uroš Čufer.
Štiri anekdote lepo ponazarjajo, zakaj. Prva anekdota. Prva skrajnost. Menedžer Dušan Šešok je poleti na eni od tribun o razmerah v državi predlagal, naj se minimalna plača kar ukine. V času, ko toliko ljudi živi pod pragom revščine, takšne izjave seveda niti zdaleč niso sprejemljive. Druga anekdota. Druga skrajnost. Zveza svobodnih sindikatov je v svojih uradnih sporočilih to izjavo pripisala kar celotnemu gospodarstvu. Ko sem ob še nekaj takšnih izjavah, ki so stigmatizirale gospodarstvo, na eni od sej ekonomsko-socialnega sveta opozoril, da s takšnim nekorektnim načinom ne bomo prišli nikamor, sem požel štiri replike sindikalistov; Branimir Štrukelj je kar celotni dokument Kisik za gospodarstvo označil za stigmatizirajočega za javni sektor. Tretja anekdota. Tretja skrajnost. Nedavno smo poslanskim skupinam državnega zbora predstavljali kritične razmere v gospodarstvu v povezavi z aktualnimi odločitvami. Ko smo zapuščali eno od poslanskih skupin, nam je eden od poslancev kruto ponazoril trenutek resnice. Dejal je: “Tisti, ki poznamo gospodarstvo, vemo, kako je. Žal pa smo v naši poslanski skupini redki, ki se na gospodarstvo sploh spoznamo.” Četrta anekdota. Četrta skrajnost. Pred dnevi sem enemu od visokih mednarodnih predstavnikov po naključju omenil, da vladni odbor za gospodarstvo ne vodi gospodarski minister, ampak minister za kmetijstvo in okolje. Sogovornik je bil presenečen, sledil je nasmešek, bolj grenek kot sladek. Pa ni težava v tem, da minister Dejan Židan ne bi bil dober šef vladnega odbora za gospodarstvo. Težava je, da je bila vloga ministra Stanka Stepišnika s tem že na začetku hendikepirana. Še bolj pa zato, ker minister Stepišnik ni storil nič, da bi bil ta hendikep odpravil. Celo utrjeval ga je. Medtem ko je minister Židan javno podpiral interesne skupine iz svojega resorja, jim je minister Stepišnik nasprotoval. Prva naloga novega ministra zato mora biti, da si v vladi zagotovi izjemno močno pozicijo, še preden sprejme to vlogo. V nasprotnem primeru bo verjetno kmalu doživel podobno usodo kot Stepišnik. Odpisalo ga bo gospodarstvo.
Škarje in platno imata predsednica vlade Alenka Bratušek in koalicija. Ključno vprašanje pa je: ali sploh želita novemu ministru priznati tolikšno suverenost? To namreč pomeni, da bi novi minister v vladi končno bil – glas zdravega gospodarstva. Ne tistega dela, ki je skupaj s političnimi in drugimi elitami počel nečedne posle, ampak tistega, ki je sposoben ob določenih predpogojih ustvarjati nova zdrava delovna mesta in mu je to tudi primarni cilj. Glas gospodarstva, ki ne bo dopustil niti centa obremenitve več, če bo to ogrozilo samo eno delovno mesto! Ker je to velikega gospodarskega in še bolj socialnega pomena. Delovna mesta bomo namreč vsaj še nekaj mesecev zelo verjetno izgubljali. Visoki predstavnik Evropske komisije za Slovenijo Ištvan Szwkely je na osmem Vrhu gospodarstva jasno povedal dvoje: “Prihodnjih šest mesecev bo ključnih za reforme v Sloveniji … Potrebne so ambiciozne reforme, ki vas bodo postavile nazaj med zmagovalce, ne pa da ostanete med – poraženci.” Po tej izjavi bi moralo biti vsem jasno, da zdaj pa ura res urgentno tiktaka. “Omejeno pozitivno” poročilo Evropske komisije je bilo zgolj spodbuda, še zdaleč ne pomeni olajšanja.
Reforme bodo terjale nove davke. Ne sicer prave, če verjamemo zagotovilom vladnih predstavnikov, ampak drugačne. Zato je izjemnega pomena za novega ministra, da bo dobil podporo za spopad s slovenskim fevdalizmom. Proti fevdom, ki so nas pripeljali v kritične razmere. Ekonomist Bogomir Kovač je pred dnevi lepo in nazorno opisal razmere v Sloveniji: “Voditi žepno državico, kot je Slovenija, ni tako strašen problem. Problem pa je, če se tega lotite z vidika politične fevdalizacije. Zato je bil srednji vek bogat, toda razvojno reven.”
Več: Večer
