ali zakaj pepelnična sreda vse bolj spominja na 1. januar?
Mnogi ljudje se v prvih urah novega leta, podkrepljeni s kozarčkom šampanjca preveč, odločijo za spremembe. Zadajo si nekaj življenjsko pomembnih odločitev, ki so ponavadi vezane na odvečne kilograme, cigarete, telovadbo in kar je še takih z zdravjem in videzom povezanih reči, teh obljub se potem dan ali dva, teden ali dva in – odvisno pač od količine šampanjca in trme – morda celo mesec ali dva držijo, potem pa se življenje (in človek z njim) vrne na ustaljene tirnice nažiranja, zakajanja in lenobe …
Prav tako se mnogi kristjani zaženejo v »sveti postni čas« z zaobljubami in odpovedmi, ki spominjajo bolj na zdravniško predpisane diete! Ali tekme! Ali stave!
Ali ni smešno, da človek stavi s sodelavcem za gajbo piva, da en mesec ne bo pil in se, ko stavo dobi, ob prejeti gajbi do nezavesti zapije?! Ne, prav imate, res ni smešno: žalostno je. A prav tako je žalostno gledati namrgodene obraze krščenih ljudi, ki so se odpovedali kavi, cigaretam, sladkarijam, kozarčku po kosilu in zdaj svojo tečnobo, pod krinko in v imenu posta, stresajo vsenaokrog!
Post je boj
Post ni tekma in ni stava: ne stava z Bogom, ne stava s svetom, niti ne stava s samim seboj!
Post je boj! Boj z Bogom, boj s svetom in boj s samim seboj.
Post ni iskanje in dokazovanje svoje moči. Post je boj, v katerem najdeš in dokažeš svojo moč!
Post ni vedno odpoved nečemu. Post je tudi sprejetje česa. Ali koga.
Post ni zgolj néhanje. Post je tudi – morda predvsem – nehánje: vse naše prizadevanje. In bivanje. Je naša bit. Naš ritem. Naš korak. Naš utrip. In dih.
Post ni štirideset dni. Post je naš vsakdanjik.
Post ni štirideset dni v puščavi. Post je naša pot skozi vsakdanjo puščave.
Post ni štirideset dni brez kruha. Post je naš vsakdanji kruh.
Post ni shujševalna kura. Post je petelin, ki zapoje vsaj trikrat, … in nas opozarja, kako šibki smo v svoji vasezazrtosti!
Post je pot. A ne katerakoli pot. In ne kakršnakoli pot. Ni pot, ki vodi kamorkoli ter se kjerkoli in kadarkoli konča! Post je križev pot! Pot, ki ima svojo smer. Svoje postaje. Svoj cilj. Svoj začetek in svoj konec. Svoj smisel.
Kristjanu, ki se tako po »novoletno« zažene v post, se lahko kaj hitro primeri, da mu že na prvem resnejšem klancu zmanjka sape! Kristjan, ki se na velikonočni ponedeljek vrne nazaj na »utečene tirnice«, se ni postil, ampak je zgolj dobil stavo: stavo z Bogom, s svetom ali s samimi seboj, odvisno pač, na koga in s kom je stavil! Postil pa se ni!
Pot, ki te pripelje nazaj k samemu sebi, k takemu, kot si bil pred začetkom poti, ni prava pot. Hoja po taki poti ni trud, je le telovadba. Predvsem pa ni post!
Več lahko preberete v Družini.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
