Družbenopolitični delavci doživljajo hude travme ob vzpostavljanju tretje Janševe vlade. Na oblast naj bi prišlo zlo, ki ogroža demokracijo. Za normalne ljudi bi bilo dejstvo, da lahko vladajočo koalicijo sestavi stranka, ki je osvojila največ glasov na volitvah in za katero je glasovala četrtina tistih, ki so šli na volitve, dokaz delujoče demokracije. Ampak ne. Tako kot je za slovensko tranzicijsko levico pravna država delujoča le, če so rezultati sodnih procesov njim v prid, se tudi demokratičnost izkazuje le, če so »naši« na oblasti. Tako naziranje ima skupnega z demokracijo ravno toliko kot Nemška demokratična republika ali Demokratična ljudska republika Koreja.
Nočna mora družbenopolitičnega delavca
Ker sem pred dobrim tednom v redni kolumni v Družini za propadli politični inženiring slovenskih gospodarjev tranzicije uporabil prispodobo Frankensteina (kolumna iz Družine predstavlja drugi del tega prispevka), so me opozorili na članek Branka Sobana (uveljavljenega družbenopolitičnega delavca) v zadnji Sobotni prilogi Dela z naslovom Frankensteinova koalicija. Če članka ne preberete, ne boste nič zamudili. Sobanov vrednosti sistem in sporočilo ponazori že en sam stavek iz članka: »Slovenija je z osamosvojitvijo vzredila zlo (to seveda velja tudi za prejšnje vlade in koalicije), ki jo zdaj uničuje že tri desetletja.«
Soban je vešč propagande obrti in se poskuša z navajanjem drobcev iz sveta in zgodovine prikazati kot svetovljan in erudit. Kako lažnivo je potvoril misel francoskega zgodovinarja Françoisa Fureja, je opozoril že Boštjan Turk.
Tudi Frankensteina je Soban stlačil v naslov in en stavek v prispevku brez vsake osnove. Če se njemu Janša prikazuje kot pošast, bi lahko uporabil kakšen drug strašljiv lik, ki bi se prilagal njegovim travmam. Za Janšo bi, v primerjavi z njegovimi zadnjimi predhodniki na premierskem položaju, težko rekli, da so ga ustvarili z družbenim inženiringom obsedeni mogočneži.
Frankenstein – stvaritev, ki se izmakne nadzoru
Takrat devetnajstletna angleška pisateljica Mary Shelley je leta 1818 objavila roman »Frankenstein ali moderni Prometej«. Skozi filmske adaptacije romana v dvajsetem stoletju se je v popularni kulturi uveljavila podoba Frankensteina, ki je stvaritev s tehnološkim napredkom obsedenega znanstvenika. Frankensteina stvaritelj ne obvlada več in ogroža svojega stvarnika, njegovo družino ter nedolžne ljudi na katere pošast naleti. Ob dvestoletnici izida romana so v reviji Reason napisali, da zares nevarna pošast ni Frankenstein (stvaritev), ampak je pošast znanstvenik dr. Viktor Frankenstein, ki svoje stvaritve ni »opremil« z moralo.
Gospodarji slovenske tranzicije, navdušeni nad uspešno vladavino LDS v devetdesetih, razočarani nad nezadostno servilnostjo Boruta Pahorja in obsedeni z družbeno močjo, ki jim jo daje obvladovanje medijev in na javna naročila vezanega gospodarstva, so poskušali zaščititi privilegije s svojimi političnimi stvaritvami.
Prvo »novo« politično silo so skonstruirali okrog mita o sposobnem gospodarstveniku. Ko se je mit razblinil, so poskusili s simpatičnostjo ženske uradnice, ki brez trohice pomišljanja demonstrira samozavest in strokovnost, kljub temu, da za tako držo nima realne osnove. Sledil je »poštenjak«, »strokovnjak« za pravo in pravičnost in na koncu še ljudski človek, komik in zabavljač.
Družbeni inženiring so potem, ko Janković ni izpolnil njihovih pričakovanj, uspešno prikrivali. Le tu in tam je prišlo na dan kaj o srečanjih partijskih demiurgov po gostilnah, na kmečkih turizmih ali o »svetovanju« predsednici vlade »v zvezi z DDV«. Prikrivanje je bilo potrebno zato, da se utaji vsakokratni neuspeh botrov družbenega eksperimenta.
Več svobode – več demokracije
Zakaj jim, hvala Bogu, ni uspelo? Razlog je podoben kot pri Frankensteinu. Družba je še bolj kompleksen sistem kot narava. Več kot imajo člani družbe svobode, bolj neodvisno zasledujejo svoje interese. V zastopniški demokraciji volimo tiste, za katere menimo, da bodo s sledenjem svojim interesom delali v našem interesu. Na vodilnih položajih se je potrebno odločati hitro. Za vsako odločitev ni možnosti, da bi vprašali za nasvet vplivne svetovalce. Moč, ki jo daje oblast, poveča tudi samozavest in napuh, tako da oblastnik pozabi na svoje pomanjkljivosti in za nasvet niti več ne vpraša.
Šarec je podcenil poslance SMC in DESUS. Ni znal predvideti nadaljnjih dogodkov, sicer se ne bi odločil za odstop. Raje bi se poslužil medijske masaže Levice in neposlušnih koalicijskih partnerjev. Miro Cerar je prav tako podcenil stranko, ki jo je vodil, in realno moč, ki jo, kljub slabim rezultatom v anketah, stranki da je deset poslancev v državnem zboru.
S sprevračanjem pomena načelnosti v politiki poskušajo družbenopolitični delavci rešiti, kar se rešiti da. Po njihovem bi poslanci morali ostati za vedno zvesti preteklim odločitvam glede (ne)sodelovanja in nasprotovanja, ne glede na okoliščine. K sreči so mnogi spregledali in poleg Frankensteinov se jim bo, upam, izneverilo tudi javno mnenje.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
