Tako, kot je bil Frančišek pred skoraj pol leta na konklavih nekoliko presenetljivo hitro izvoljen za novega papeža, se zdi, da je enaka bliskovita dinamika prevzela vso vesoljno Cerkev. Če smo se v času izvolitve njegovih predhodnikov mesece, celo leta spraševali, v katero smer bodo obrnili Cerkev, je pri Frančišku bilo vse jasno že v prvem trenutku, ko je bilo svetu sporočeno, da je izvoljen.
Ob novici, da si je novi papež nadel ime Svetega Frančiška Asiškega, je mnogim, tudi meni, zaigralo srce, saj je s tem papež jasno nakazal, v katero smer bo vodil svojo Cerkev. A tako, kot me je novi papež razveselil z izbiro imena, me je kar nekoliko razžalostila misel, da je prvi papež s tem imenom. Kar je nenavadno glede na to, da je Frančišek Asiški vendarle eden najpomembnejših in tudi, če se smem tako izraziti, najpopularnejših svetnikov v Katoliški cerkvi.
Kakorkoli že, osem stoletij po smrti Svetega Frančiška smo torej dobili prvega papeža Frančiška in obenem tudi prvega latinskoameriškega papeža. Ki vse od svojega prvega nastopa naprej s pravim južnoameriškim temperamentom nadvse verodostojno uteleša vrednote Svetega Frančiška, tako v besedah, kot dejanjih, kar smo zelo kmalu občutili tudi slovenski verniki, še zlasti naši škofje.
Papeška revolucija?
Zaradi za Katoliško cerkev nenavadno hitre dinamike se je kmalu po izvolitvi začelo govoriti o revoluciji. A če je navdušenje nad novim papežem med verniki skoraj samoumevno, je toliko bolj opazno navdušenje, ki ga je Frančišek požel med ateisti in celo mnogimi ostrimi nasprotniki Cerkve, kar je glede na njegovo izkazovanje skromnosti na vsakem koraku, odpovedi uporabi papamobila in papeške rezidence seveda upravičeno.
A sam se s trditvami o revoluciji nikakor ne strinjam. Zagotovo je papež Frančišek vnesel v Cerkev novo dinamiko, saj so se božji mlini nenadoma začeli vrteti hitreje. Drži tudi, da je veliko svežine prinesel z odprto in neposredno komunikacijo. Vsekakor nadvse dobrodošle spremembe, ki pa nikakor ne pomenijo revolucije. Revolucija pomeni hitro in radikalno spremembo, o čemer pa ob nastopu papeža Frančiška ne moremo govoriti. Gre za povsem naravno pot razvoja Katoliške cerkve, pri čemer je papež v prvi plan tokrat postavil vrednote, ki jih Cerkev na lokalni ravni, v župnijah in misijonih, že dolgo živi. Skromnost in pomoč sočloveku.
Ne gre torej za revolucijo, ampak za evolucijo. Papež Frančišek se ni zavihtel na čelo Cerkve, ampak je bil nanj izvoljen. Izbrali so ga kardinali, ki so ocenili, da je prišel čas, ko Cerkev potrebuje takšnega papeža. Zato je govoriti o revoluciji ne le pretirano, ampak tudi netočno. Cerkev je obstala dve tisočletji in preživela vse družbene odnose prav zato, ker se je razvijala stalno in premišljeno. Za mnoge pogosto prepočasi, a evolucija zahteva čas.
Vir fotografije: wikpedia
