Franc Bogovič je predsednik Slovenske ljudske stranke od marca 2013, še prej je bil od leta 2009 njen podpredsednik. Na zadnjih evropskih volitvah je bil na skupni listi z NSI izvoljen za evropskega poslanca. V zadnji Janševi vladi je vodil ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Pred tem je bil od leta 1998 štirikrat izvoljen za župana občine Krško. Diplomiral je iz agronomije in danes z ženo in tremi otroki živi v Koprivnici.
Na IFIMES so v ponedeljek pripravili okroglo mizo, kjer ste skupaj z Ljudmilo Novak in Mirom Cerarjem sodelovali kot gostje. Bosta SLS in NSI vstopila v koalicijo z Mirom Cerarjem?
Na IFIMES smo bili povabljeni na pogovor in ne na predvolilno ali povolilno koalicijsko usklajevanje. Kar se SLS tiče, smo z NSI uspeli uskladiti nekatere ključne programske usmeritve, ki so nam skupne. Naša namera je bila, da bi podpisali tudi programski dokument, da bi ga javno objavili in podpisali. Naši kolegi iz partnerske stranke žal takega predloga na koncu niso podprli.
Kot rečeno, se s predsednikom SMC nisem pogovarjal glede predvolilnih, povolilnih povezav. SLS programski dokumenti so glede nujnih ukrepov po volitvah jasni in ne vem, če se skladajo z namerami SMC. Mi trdimo, da je treba resnim problemom, v katerih se nahaja država, pogledati v oči in najti odgovor na ključna vprašanja. V SLS smo ta ključna vprašanja, prvih pet, opredelili v predlogu Zaveze o državniški drži, z imenom: Deklaracija »5«. Zame je ključno, da politika po volitvah naredi koalicijo, ki bi imela rok trajanja štirih let. Potrebuješ namreč določen čas, da lahko tudi nekaj izpelješ. Predpogoj za koalicijo pa je, da se ve, kaj se hoče, kakšna je smer, katere so prednostne naloge in kaj se bo dogovorilo.
Vemo, da je zadnja koalicija razpadla, ker se ni o ničemer uskladila, ampak se je tekoče usklajevala na dnevnopolitični tržnici, z obljubami ne pa s konkretnimi odgovori. Sam bi bil zelo vesel, če bi bilo po 13. juliju toliko modrosti kot v sosednji državi Avstriji ali pa v Nemčiji, kjer so si vzeli čas in sprejeli trdno koalicijsko pogodbo in jo izvajali.
Programski okviri SLS so absolutno jasni. Z Novo Slovenijo imamo tudi precej programsko usklajenih zadev. Mirno lahko tudi rečem, da ima naš program s programom SDS, s katerim smo že tvorili programsko koalicijo, celo vrsto podobnosti. S samim Mirom Cerarjem pa se o ničemer nismo pogovarjali, iz njegovih mnenj se niti ne da kaj dosti izluščiti o njegovem programu. Je bistveno prezgodaj, da bi se karkoli pogovarjali o tem.
Zdaj ste evropski poslanec in morda so vas med prvim zasedanjem EU parlamenta dosegli namigi vodilnih v EU, da naj slovenske stranke vendarle sestavijo stabilno, močno vlado. Stranke, ki naj bi vstopile v parlament, ste različne po kilometrini, širini itd. in zna se zgoditi, da bi bila vlada npr. treh levih strank zelo nenavadna (ena novinka, upokojenci in SD z en mesec nazaj postavljenim novim predsednikom). Še enkrat: ali mislite, da bi se pomladne stranke lahko (ali pa je to pač pretežko) uskladile s SMC na npr. področjih ekonomije, odnos do polpretekle zgodovine, javne uprave in pravosodja?
Pri javnih financah je jasno, da imamo desnosredinske stranke zelo jasno zapisano v svojih ciljih: uvedbo fiskalnega pravila in konsolidacijo javnih financ. Poti za to poznamo in to je prva točka, pri kateri je iz dosedanjih izjav Mira Cerarja razbrati dosti več ohlapnosti na tem področju. Pri vprašanju javne uprave je iz izjav dr. Cerarja čutiti neko veliko benevolenco do javnega sektorja in zelo malo ‘korajže’, da bi pogledal resnici v oči ter začel probleme treti oz. govoriti v realnem jeziku. Leporečenja je veliko, realnega jezika praktično nič. Mnogi se trudijo, da bi kaj izvlekli iz njega, pa zelo težko to dosežejo.
Glede polpretekle zgodovine: v SLS smo leta 1994 sprejeli programsko resolucijo z naslovom: »Resolucija o dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej«, s katero smo se zelo jasno opredelili do NOB, revolucije znotraj NOB, do povojnih pobojev, dogodkov v 70-ih letih ter vse slabo in negativno obsodili. Žal nam je, da ni bila slovenska pomlad dovolj močna ali pa enotna leta 1992, ko bi bilo treba opraviti bistveno bolj korenite reze, kot so bili tedaj opravljeni. Danes je treba s kritično distanco pogledati na totalitarne sisteme in imeti do tega jasen odnos, po drugi strani pa se moramo soočiti z reševanjem konkretnih problemov v gospodarstvu, šolstvu, pravosodju in jih dati v ospredje. Iz preteklosti se moramo učiti, hkrati pa nemudoma iti v reforme sistemov v državi, v kateri danes živimo.
Strinjam se s tem, da je problem pravne države velik. Cela vrsta obrtnikov, podjetnikov je propadla zaradi dolgotrajnosti postopkov, ker so jih neka velika podjetja izigrala. In pridemo do tega, da pravosodni sodni postopek zaznamuje tretje parlamentarne volitve zapovrstjo. To je nesprejemljivo in na tej točki je začetek in padec pravne države. Namreč, če ni zaščiten niti posameznik niti gospodarska družba, kar mora država skozi instrumente pravne države zagotavljati, je to potem res začetek konca delovanja države.
Ta teden je Janez Janša v intervjuju za Reporter izpostavil, da se dve pomladni stranki – NSi in SLS – z ničemer nista postavili njemu v bran, kot se je to Matevž Krivic, sicer velik kritik g. Janše. Kako komentirate to izjavo?
Jaz sem se prvi dan zelo jasno opredelil do ustavne pravice, sodbe v razumnem roku, ki je v tem primeru definitivno kršena in je za politični prostor, za stanje duha to nesprejemljivo. Kot sem že dejal, tretje volitve že zaznamuje isti sodni proces. Tu je kršena ustavna pravica g. Janše do sodbe v razumnem roku. To ostro obsojam in v našem programu imamo tudi vključen poskusni mandat sodnikov s ciljem, da dobimo sodstvo, ki bo učinkovito, ki bo delalo v rokih.
Gospod Krivic je ustavnopravni strokovnjak, jaz sem agronom. Jaz verjamem, da je dal o sodbi kot pravni strokovnjak kakovostno oceno, in ga v tej oceni vsekakor podpiram. Jaz si niti kot agronom niti kot politik ne jemljem te pravice, da bi sam izrekal sodbe o posameznih primerih. Resnično želim, da pride ta proces do konca, da se Slovenija tega razbremeni. V kolikor pa se bomo predsedniki strank odločali, da bomo vsak sodni proces posebej sodili, komentirali, se bojim, da bo s to državo tudi kmalu konec.
Stališče SLS je glede sodbe zelo jasno: odločbe institucij pravne države ne jemljemo kot nekaj, kar bi lahko komentirali na vsakem koraku. Ob objavi poročila KPK 8. januarja 2013, smo zelo jasno ocenili situacijo. Skupaj s tedanjim predsednikom Žerjavom, sva kot ministra stopila v kabinet tedanjega premiera in mu povedala, da je stanje za državo preobremenjujoče, in da naj največja vladna stranka SDS predlaga novega mandatarja. On naj te probleme razčisti tam, kjer jih je treba razčistiti, da gre delo lahko nemoteno naprej. Od takrat naprej se je marsikaj zgodilo, predvsem še sodni procesi Patria, zato je breme, ki ga sodba na obeh stopnjah prinaša, naj se z njo strinjam ali ne, za naš politični prostor zelo velika. In vidimo, da se od tedaj, pa vse do danes, do predvolilnega časa, ukvarjamo s tem. Tega se moramo razbremeniti in doseči, da bodo inštitucije pravne države delovale, odločale v razumnih rokih.
13. julija se bo potrebno soočiti z realnostjo, kot sami večkrat poudarjate. Slovenija je v zadnjih 6 letih veliko izgubljala. Kot je bilo že rečeno na omenjeni okrogli mizi, ljudem je potrebno povedati, da nas vse skupaj čakajo kri, solze, trdo delo … Je slovenska pomlad s svojo kilometrino in izkušnjami sposobna ponuditi javnosti alternativo SMC in levi vladi?
Prav ste ocenili, da smo imeli v času krize, ki traja že šesto leto, desnosredinske stranke samo eno leto priložnost voditi to državo. Pod vse, kar smo počeli v letu 2012, se še enkrat podpišem.
Mi smo si v letu 2012 pogledali svoj obraz v ogledalu in rekli, da se bomo lotili reform tudi za ceno padanja popularnosti. Vesel sem bil odziva ljudi, ki so po koncu mandata g. Pahorja bili pripravljeni stisniti zobe in so odobravali politiko, ki smo jo zastavili. Politiko realnega besednjaka, politiko reševanja problemov. Žal mi je, da nismo imeli priložnosti, da bi mogli s to politiko nadaljevati. Nič kaj dosti drugače kot tedaj je treba nadaljevati danes. Z zamikom se je vmes sanacija bank le pričela, Slovenski državni holding cepeta na mestu, določiti se mora strateške investicije, strategije v državnih podjetjih, začeti gospodariti …
K takemu pogovoru sem pripravljen pristopiti naslednji dan po volitvah in zagotovo bi našli skupni imenovalec na neki skupni platformi, iz katere smo prave korake delali že v letu 2012, in bi jih nadaljevati v 2014. Sam s tem nimam absolutno nobenih težav, mislim, da je to prava pot in upam, da bomo imeli dovolj glasov, da bomo to pot tudi lahko nadaljevali.
Iz besed voditeljev strank, ki se jim tudi obeta vstop v parlament, te resnosti ne zaznam. Zaznam kup demagogije, populizma, bleferstva. V kolikor mislijo, da bomo lahko na tak način še naprej vodili državo, se enostavno motijo. Mi še vedno 120 enot porabimo, 100 jih pa zaslužimo. Osebni račun bi bil blokiran v pol leta, mi pa tako trošimo že šest let, ker očitno leve vlade ne premorejo te odgovornosti. Tako se pač ne da več naprej. To, kar delamo, je nesprejemljivo, in če bodo levosredinske stranke dobile večino ter mislijo, da se da na ta način državo popeljati iz krize, se enostavno motijo. Tedaj bodo kruti resničnosti pogledali v oči.
Kljub apatiji in kritičnosti situacije, ki vlada v Sloveniji, sem vendarle zmeren optimist. S pozitivnim pristopom, da se začne tudi na nacionalni politiki govoriti realen besednjak. Še vedno jemljem Slovence kot racionalne, kot del srednjeevropskega prostora, da nismo takšni ‘mediteranci’, da ne bi ustroja Avstroogrske, ki ga je učila Marija Terezija, vzeli za svojega. Iz izkušenj v življenju vem, da je bilo najslabše, če si nekaj prikrival in stvarem nisi pogledal v oči. Če si problem valil pred sabo, je bil iz dneva v dan večji. Potem se ta kepa nabira, po drugi strani pa lahko vidimo, da naše izvozno gospodarstvo lahko parira na tujih trgih. Zato je dolžnost države in njenih upravljavcev – od parlamenta, politike do pravosodja, da se pričnemo tudi mi obnašati tako, kot se morajo oni. V kolikor bi se izvozniki tako obnašali na mednarodnem trgu po letu 2008, kot se ti, ki so v teh petih letih levosredinsko vodili državo, bi ta podjetja že propadla. Verjamem, da je čas, da politika preneha z uničevanjem države, kar je počela v zadnjih letih.
SLS je bila v preteklih letih med zagovornicami nacionalnega interesa. Kako danes gledate na ta pojem in kakšen je vaš odnos do privatizacije državnih podjetij?
Še danes trdim, da mora država imeti nacionalni interes, sicer države ne potrebuješ. Res je, da se je termin začel uporabljati v kontekstu prodaje državnega premoženja in priložnosti, ki so jih nekateri kazali npr. v obliki holdinga proizvajalcev slovenskih pijač in podobno v začetku drugega vala privatizacij.
Tudi mi smo najbrž nasedli nekaterim ljudem, ki so v ozadju nacionalnega interesa videli izključno kupčkanje s papirji in zasebni interes. Mi smo verjeli v to idejo, nismo bili pa pomočniki pri izvajanju teh idej. Odgovorno rečem, da so nekateri iz drugih strank vse od leta 2002 do 2008 omogočili prevzeme, ki jih je izvajal Boško Šrot, Bine Kordež, Igor Bavčar in še kdo drug. Ocenjujem, da so imeli tako leve kot desne botre. Zastonj bi blefirali, ker je bil to le del neke asistence, bitke za plene, ko se je želelo to državo ugrabiti. Vidimo lahko tudi katastrofo Zvonov, do tega, da je škofija na robu bankrota. Prav je, da stanje identificiramo in ugotovimo, kaj se je zgodilo.
Kje smo danes? Ravno skozi ta proces smo pridelali najmanj pet milijardno bančno luknjo, ker so šli neki podjetniki v neke banke po kredite za to početje. In ogromno premoženja je še vedno v rokah teh lastnikov ali slabe banke ali banke, ki so absolutno neprimerni lastniki za jasno strategijo, kaj s podjetji narediti. Tu je potrebna sprememba.
Mi smo v vladi 2012 skozi klasifikacijo podjetij (v državni oz. večinski državni lasti) jasno določili, kaj je še danes nacionalni interes; da je treba vedeti, kaj se bo dogajalo z infrastrukturo, avtocestami, Luko Koper, elektrovodi, letališčem … Od tu naprej pa se prične strateški premislek o strategiji razvoja posameznega podjetja in iskanje najboljšega lastnika, ki bo s tem upravljal. Ali je to slovenski kapital? Žal ga ni dovolj, verjetno tudi znanja ne. Mi želimo najprej opredelitev države, kaj hoče s temi podjetji, od tam naprej pa videti, ali je potencialni kupec pravi, da takšno strategijo izpelje. In to velja tako pri NLB, Telekomu, zavarovalnici, kjer bi bilo prav, da bi bilo državno lastništvo 25 % plus ena delnica. Moramo dopustiti, da nekdo s 75 % paketom nato tudi vodi ta podjetja.
V tej točki vidimo nujo po boljšem upravljanju državnega holdinga, kjer mora država vzpostaviti jasno strategijo, kaj želi. Od tam naprej se pa mora umakniti. Zdaj se dogaja, da so se pri privatizaciji sprli, ker ni pravih pri koritu. Od tega korita je treba politiko in tiste, ki iščejo interese, odmakniti s strokovno ter z v parlamentu jasno določeno in potrjeno strategijo.
Če bi lahko strnili specifičnost politike SLS v primerjavi z ostalima pomladnima strankama, kako bi jih opredelili?
Vsi vemo, da je Slovenska ljudska stranka nastala pred več kot 120 leti, leta 1988 pa se je ustanovila Slovenska kmečka zveza kot prva demokratična stranka po 2. svetovni vojni na slovenskih tleh in še v času nekdanjega enopartijskega sistema Odgovorno trdim, da je SLS skoraj edini ali največji branik interesov kmetstva in podeželja, pa tudi vseh delovnih ljudi. Tudi obrtnikov, podjetnikov, vseh, ki ustvarjajo. To verjamemo in počnemo, ne samo pred volitvami, zato smo zelo jasno zapisali, kaj je danes naš nacionalni interes. Naši naravni viri, slovenska hrana, voda, les. V tem vidimo 20.000 delovnih mest, ki smo jih sposobni zagotoviti skozi ukrepe, ki smo jih določili.
Na področju kmetijstva je napačno ustvarjen vtis, da SLS že celotno obdobje vodi to ministrstvo. V zadnjih desetih letih, ko se je kmetijstvo bistveno poslabšalo in je samooskrba padla, smo ministrstvo vodili le eno leto, ko sem bil sam minister za kmetijstvo in okolje v letu 2012. Mi smo vodili kmetijstvo do leta 2004, ključna sta bila mandata g. Smrkolja in g. Buta, ko je v času pogajanj za vstop v EU bila SLS nosilna politična stranka za pogajanja na področju kmetijstva in podeželja in je s svojimi ljudmi uspela, da so zelo uspešno pripeljali slovensko kmetijstvo v okvir skupne evropske kmetijske politike. Ves denar sedaj dobivamo iz evropske blagajne in za ukrepe kmetijske politike ni treba dajati državnega denarja.
Od tedaj je bilo v kmetijstvu storjeno kup napak. Mi smo bili kot stranka močnejši do leta 2004 in dokler je bila SLS močna, je šlo Sloveniji bolje kot sedaj. Verjamem, da bomo imeli več vpliva, znamo biti dobri gospodarji. In na področju kmetijstva smo najboljši.
Drugo področje, ki odlikuje SLS, je odnos do lokalne samouprave. Številni naši župani, ki so najštevilčnejši, so dokazali, kako se vodi državo. Občine so del države, čeprav minister Gregor to bolj težko sprejme in bi jih rad ukinjal ter spreminjal financiranje. Vendar je realni odnos do ljudi, odgovornost, na lokalni ravni veliko bolj v ospredju kot na državni ravni.
Zato je v našem programu pomembna decentralizacija Slovenije in s tem prenos številnih pristojnosti z države na občinsko raven, po možnosti na raven medobčinskih povezav. Vidimo dobro izhodiščno točko v starih občinah, kjer bi lahko s prenosom pristojnosti marsikatero stvar urejali, npr. prostorsko načrtovanje, gradbeno dovoljenje, področje sociale … Zame je nesprejemljivo, da minister določa, kdo bo direktor Centra za socialno delo v Črnomlju, Krškem ali pa na Jesenicah. To se naj tam dogovorijo in socialno politiko vodijo na lokalni ravni. Podobno je na področju gospodarskega, kmetijskega razvoja, šolstva in čas je, da končno začnemo spoštovati princip subsidiarnosti, saj bi se cela vrsta pristojnosti, ki se danes odvijajo na ministrstvih, bistveno bolje odvijale na lokalni ravni. Nisem optimist glede regij v naslednjih dveh mandatih, mislim pa da je to dober približek, ko bi lahko tudi evropska sredstva bolj kakovostno črpali in imeli manj sogovornikov. To sem preizkusil na projektu Pomurskega vodovoda, kjer je bilo 16 občin in so bila usklajevanja težka.
Za ti dve področij lahko rečem, da lahko SLS veliko ponudi. Sicer pa smo vse tri stranke članice Evropske ljudske stranke, Slovenska ljudska stranka pa je bila prva, ki se je včlanila v družino evropske krščanske demokracije. Kot člani krščanske demokracije zato v SLS na pozive s prižnic, koga naj se voli na volitvah, odgovarjam, da ni greh, temveč dobro delo, odločitev krščanskega demokrata za SLS.
Gospod Franc Bogovič, hvala za pogovor.
