Zgodovinar dr. Jože Dežman je prejšnji teden v pogovoru za Reporter ubesedil osrednjo dilemo polemičnih razprav, povezanih z njegovim intervjujem; ki ga je na nacionalni televiziji 22. julija vodil novinar dr. Jože Možina. Na vprašanje novinarja Ivana Puca, ali sledi vsemu javno izrečenemu in napisanemu na račun tega intervjuja, je odgovoril:
»Trudim se biti na tekočem. Pomembno je, da vem, kakšni so odzivi. Z borčevske strani sem imel nekaj let razmeroma mir, prej pa so bili moji najboljši propagandisti. Prepričan sem, da je tokrat njihov žolčni odziv bolj posledica oddaj Jožeta Možine Pričevalci. Žrtve titoističnega nasilja, ki so bile pravzaprav večinski del slovenskega življa, če omenimo samo kmete, vernike, še vedno ne bi smeli priti do besede. To me je vendarle osupnilo. Prvo načelo tranzicijske pravičnosti je namreč pravica žrtev, da povedo svojo zgodbo; s tem imamo možnost to zgodbo spoznati, sočustvovati, se opredeljevati.«
Prav v tem je eno temeljnih vprašanj slovenske družbe pri soočanju z njeno preteklostjo in tako tudi sedanjostjo: Ali bomo brez vsiljenih omejitev, kakršne so veljale desetletja, vendarle dovolili žrtvam, da v miru povedo. svojo zgodbo? Prav pristnost njihovega doživljanja je najboljša in pravzaprav edina smiselna pot razgradnje vsakršne mitologije, ki raste iz nasilnega ideološkega gnojišča.
Odpiranje resnici
V tem prizadevanju imajo posebno, pravzaprav kar nenadomestljivo vlogo različne spominske slovesnosti, med katerimi imajo pomembno mesto srečevanja v vasi Ferdreng pri Rajndolu na Kočevskem.
Prihodnje leto bo minilo 70 let od ustanovitve koncentracijskega taborišča v tej nekdanji kočevarski vasi – taborišča, v katerem so komunistični oblastniki s prisilnim delom in neštetimi načini poniževanja trpinčili na stotine deklet in žena, tudi redovnic, in sicer samo zato, ker se ideološko niso prilagodile nasilnemu totalitarnemu režimu. Njihovo trpljenje bi po namerah storilcev moralo biti za vedno izbrisano, a izjemna pričevalna moč preživelih taboriščnic je zlomila zaroto molka in resnico o zločinih ohranila v spomin in opomin ljudem našega časa. To je tudi osrednji namen slovesnosti, ki od praga slovenske demokratizacije do danes vsako drugo septembrsko nedeljo opozorijo na presunljivo ferdrenško zgodbo.
Tudi letos je bilo tako, ko so se 9. septembra pri maši na kraju, kjer je nekoč stala kapela Janeza Krstnika, in programu po njej ne le spomnili prestanega trpljenja, temveč ovrednotili njegovo očiščevalno moč za sedanji slovenski trenutek. A za to je najprej potrebno odpreti ušesa in srce resnici, k čemur je v mašnem nagovoru spodbudil kočevski župnik Damjan Štih.
Nočemo pozabiti
Zakaj priti v Ferdreng? je bilo vprašanje, ki se je kot rdeča nit prepletalo skozi besede osrednjega govornika dr. Franceta Cukjatija, pisca odmevne knjige Slovenske podobe zla, v kateri je spregovoril o skrivnosti (predvsem komunističnega) zla in njegovih posledicah za slovensko družbo. Najprej iz spoštovanja do slovenskih deklet, žena in mater, ki so šla skozi ferdrenški pekel ali končala v njem, je bil odgovor dr. Cukjatija:
»Ne moremo jim odvzeti prestanega trpljenja. Z ničimer ne moremo tega gorja izbrisati iz spomina. Tudi s slepim molčanjem in brezvestnim zanikanjem se tega zločina ne da izničiti, kot da ga nikoli ni bilo. Žrtvi pa lahko omilimo bolečino s priznanjem resnice. Javno priznana in sprejeta resnica že sama po sebi pomeni žrtvi odrešenje, rablju pa obsodbo.«
V Ferdrengu je pomembno biti tudi »zaradi nas samih, ki se zavedamo narodne tragedije in nočemo postati neobčutljivi za krivice in trpljenje drugih. Nočemo pozabiti!«; zaradi slovenskega naroda, kajti tak zločin pusti za sabo usodno in dolgotrajno pohabljenost in narod dolgoročno pritiska k tlom; zato, da ohranjamo resnico pri življenju, kajti »čim bolj se postrevolucionarne sile trudijo, da bi resnico znova zakopale, zazidale, nepredušno zaprle, tem bolj moramo ohranjati vsaj priprta vrata do resnice«, saj so to edina vrata do sprave in ozdravljenja slovenskega naroda. Zlasti pa je prav s stališča uveljavljanja tranzicijske pravičnosti pomemben naslednji vidik, na katerega je opozoril dr. Cukjati:
»S tem, ko prihajamo v Ferdreng, Kočevski rog, na Teharje, k Hudi jami …, pa tudi simbolno rušimo mit NOB, rušimo laž vseh laži, tisto laž, ki je nesmrtna duša tudi in predvsem slovenskega komunizma. Šele tisti trenutek, ko ne bomo več živeli v laži, bomo lahko rekli, da je konec komunizma in konec tranzicije. Ko ne bo več dirigirano orkestrirane laži v osrednjih medijih in ne bo več histeričnih napadov na pričevalce resnice ter bo tudi resnica našla prosto pot v javnost, bo konec ujetosti in pohabe slovenskega naroda.«
Moč nemočnih
V podobno smer je šel tudi razmislek Lidije Drobnič, nekdanje taboriščnice in pobudnice spominskih srečanj v Ferdrengu. Uvideti je treba, zakaj kot narod postajamo duhovni invalidi, brez zgodovinskega spomina, brez pravega občutka za resnico in pravico, zaznamovani s strupom izključevalne politike. Vse to je posledica nerazčiščene preteklosti, kar se ta čas morda najbolj povedno kaže ob problematiziranju pogovora, ki ga je na TV Slovenija novinar dr. Jože Možina pripravil z zgodovinarjem dr. Jožetom Dežmanom, s čimer se vračamo na začetek tega zapisa.
»Vsebina intervjuja je bila pravzaprav le skupek o vsem do sedaj napisanem ali povedanem o zločinski dejavnosti komunistov v času revolucije in po njej,« je dejala Lidija Drobnič, o tem pa se lahko seznani vsakdo že denimo s sodbo ustavnega sodišča, ki je preprečilo poimenovanje ene izmed ljubljanskih ulic po Titu kot simbolu nekdanjega nedemokratičnega režima, ki je leta 1949 v iskanju notranjega sovražnika ustanovil koncentracijsko taborišče v Ferdrengu.
V njem so taboriščnice lomili, a ne zlomili. Kako je bilo to mogoče, v čem je bila ta silna moč nemočnih? »Le trdna vera nas je ohranjala duhovno močne in dejstvo, da naša dejanja, katerih smo bile obtožene, niso nevredna, ampak dejanja, ki vodijo na pot demokracije in vladavine prava,« je pojasnila Lidija Drobnič.
Besede, ki v sedanjih družbenih okoliščinah oživljenih totalitarnih pritiskov nosijo poseben pomen.
Objavljeno 23. 9. 2018 v tedniku Družina št.39/2018