Med prvimi novicami leta nas je užalostila vest, da je Vsemogočni k sebi poklical Lidijo Drobnič, ki smo jo v društvu Nova Slovenska zaveza redno z veseljem imeli v svoji sredi. Ne le kot zveste soproge pokojnega predsednika Antona Drobniča, temveč kot dejavno članico in pobudnico novih korakov v smeri osvetlitve naše preteklosti.
Lidija Drobnič, rojena Ljubljančanka, je kot gimnazijska ilegalno delovala in bila zaprta v taborišču Ferdreng
Iz javno objavljenih podatkov je prav, da predstavimo tudi osebno zgodovino naše zveste gospe Lidije, ki je bila rojena v Ljubljani leta 1931. Doživela je italijansko okupacijo in začetek revolucionarnega nasilja v Ljubljanski pokrajini. Leta 1947 se je kot dijakinja na klasični gimnaziji v Ljubljani vključila v ilegalno organizacijo Krščanska demokratska mladina, katere izhodišče je bilo, da Sloveniji po mirni poti, brez nasilja in revolucije vrne demokracijo. Zato je bila aretirana in pod obtožbo, da odvrača mladino od dela in propagira proti udarniškemu delu, poslana na družbeno koristno delo, v žensko koncentracijsko taborišče Ferdreng.
Tam je z blizu osemstotimi zapornicami doživljala hudo ponižanje, suženjsko delo, trpinčenje, predvsem pa velik strah pred tem, kaj se jim bo zgodilo. Večkrat je bila prepričana, da jo čaka smrt. Ob pičli hrani so morale zapornice opravljati težka fizična dela, oblečene v oblačila, ki so jih imele na sebi ob aretaciji, brez stika z domačimi in nadzorovane od paznikov in paznic. Iz Ferdrenga je bila oktobra 1949 z drugimi taboriščnicami premeščena v škofjeloški grad. Na prostost je bila izpuščena marca 1950.
Po izpustitvi je dokončala gimnazijo in nato študirala pravo ter postala uspešna odvetnica. V zakonu z Antonom Drobničem je rodila štiri otroke.
Na lastni koži je okusila, kaj pomeni vladanje komunističnega sistema, ki jo je oropal najlepših mladostnih let. Po izpustu je morala s podpisom zagotavljati, da bo molčala o vsem, kar se ji je dogajalo v taborišču, kar je zgolj dodatno podžgalo njeno zavzeto pričevanje in zaznamovanje kršitev človekovih pravic pod diktatom boljševistične revolucije slovenskih komunistov. Da bi se trpljenje ne pozabilo in krivice ne ponovile, je po osamosvojitvi Slovenije vsako leto prizadevno organizirala spominsko slovesnost in sveto mašo na kraju nekdanjega taborišča.
Po osamosvojitvi Slovenije se je dejavno vključila v družbeno življenje in ohranjanje spomina na preživeto trpljenje
V času demokratičnih sprememb, ki so Sloveniji obetale lepšo prihodnost, je Lidija Drobnič stopila v prve vrste in neustrašno izrazila svoje zahteve po svobodni, samostojni in demokratični državi.
Lidija Drobnič je postala predsednica gojenk sester Hčera Marije Pomočnice, aktivna članica Slovenskih krščanskih demokratov, članica Komisije Republike Slovenije za popravo krivic, ustanoviteljica Združenja univerzitetnih izobraženk Slovenije in soustanoviteljica Društva političnih zapornikov.
Na pobudo Lidije Drobnič je Ustavno sodišče leta 2011 razveljavilo poimenovanje ceste po nekdanjem jugoslovanskem diktatorju Titu, ki je simboliziral povojni totalitarni komunistični režim.
Preizkušana z mnogimi zdravstvenimi težavami, pogostimi poškodbami in pred navidezno nemogočimi ovirami, smo jo videli vztrajno, skoraj trmasto, zahtevno do sebe in predane poslanstvu pričevanja. Kot vdova pokojnega Antona nas je spodbujala k še večji aktivnosti v civilni družbi in politiki.
Iskreno sožalje smo bili zaradi epidemije primorani družini Drobnič izreči na daljavo in mnoge je še posebej skelelo ob spoznanju, da ni bilo mogoče slovo od prijateljice in podpornice Lidije z osebno navzočnostjo pri pogrebu ali pogrebni maši. Spomin na pokojno članico smo na seji upravnega odbora društva dostojno počastili, čeprav z razdaljo, ki jo omogočajo ekrani. Praznina na naših srečanjih bo zazijala in nas spomnila na opravljeno delo in prehojeno pot pokojne Lidije Drobnič ter nas dodatno napolnila z odgovornostjo do ohranitve njene drže in posredovanja njenih doživetij prihodnjim rodovom.
Naj Gospodar življenja bogato nagradi zvestobo pokojne Lidije Drobnič ter jo pridruži možu Antonu, pokojnim ustanoviteljem Nove Slovenske zaveze in vsem, katerih spomin je ohranjala in so svoje življenje v cvetu mladosti žrtvovali zaradi boljševistične norosti.
Vir: Zaveza št. 119