V zadnjih tednih je vprašanje delovanja in obsega javnega sektorja spričo stavkovnega vala še posebej aktualno. Nekateri so mnenja, da je ta sektor pri nas preobsežen, drugi nasprotno. Novinar Mladine Borut Mekina v članku Vitki ali shirani (Mladina, 2. februar, 2018) dokazuje da je ta sektor pri nas pravzaprav zelo majhen v primerjavi z razvitimi zahodnoevropskimi državami (zlasti skandinavskimi) in da bi ga morali povečati. Pri tem se sklicuje na podatke Evrostata, na podlagi katerih prikaže graf o številu zaposlenih v javni upravi, obrambi, izobraževanju, zdravstvu in socialnem delu v članicah EU. Za Slovenijo je razvidno, da ima malenkost manj kot 20 odstotkov zaposlenih v teh dejavnostih, za njo so le Češka, Bolgarija in Romunija. Sicer je po teh podatkih največ zaposlenih v javnem sektorju na Švedskem (34 odstotkov).
Pri podrobnejšem pregledu se pokaže več podatkovnih in metodoloških težav. Podatki, ki jih obelodanja Mekina izhajajo iz publikacije Evrostata z naslovom Kateri sektor je največji zaposlovalec v državah članicah EU? (Which sector is the main employer in the EU member states, 2017). V poročilu je upoštevanih deset področij zaposlovanja – poleg že omenjenih dejavnosti, ki jih Mekina (ne pa Evrostat) uvršča v javni sektor – 1) kmetijstvo, 2) industrija, 3)gradbeništvo, 4) trgovina, transport in gostinstvo, 5) informacije in komunikacije, 6) finance ter zavarovalništvo, 7) nepremičnine, 8) strokovno in znanstveno dejavnosti, 9) umetnost, zabava in rekreacija).
Že na prvi pogled se to zdi dokaj čudaška in z logiko sprta klasifikacija (sicer pa so take vse birokratske klasifikacije, tudi klasifikacija študijskih smeri). Recimo, strokovna in znanstvena dejavnost se lahko odvija tako v industriji kot v javnem sektorju. Si zaposlen na javni univerzi, ali boš obkrožil, da si zaposlen v tej dejavnosti (pod točko 8) ali v javnem sektorju? Ta klasifikacija ne uporablja kriterija javno, državno, zasebno, neprofitno…ampak le seznam dejavnosti, ki so v bistvu poklicne skupine. Kot rečeno, se tudi posebej ne ukvarja z definicijo javnega sektorja.
Če pogledamo druge podobne primerjalne analize, opazimo precejšnje razlike. Vzemimo analizo OECD (Public sector employment as a percentage of total employment, 2009 in 2013, Government at Glance, 2015). Iz tega grafa je razvidno, da je Slovenija nad povprečjem OECD in sicer naj bi bilo v javnem sektorju zaposlenih približno 23 odstotkov delovne sile. Za Slovenijo so oz. imajo manjši delež zaposlenih v javnem sektorju: Belgija, Francija, Kanada Nizozemska itd. Na lestvici je prva Danska, nato Norveška in Švedska, četrta pa je že Slovaška.
Razlike med OECD prikazom in Evrostatom so ogromne. Če vzamemo Češko, v Evrostatu je še za Slovenijo, v OECD pa v letu 2009 na prvem mestu (sic!). Omenim naj, da se opirajo na podatke ILO (ILOSTAT). Vendar lahko ugotovimo, kako so prišli do 23 odstotkov. Upoštevali so splošnejšo zaposlenost (odvisno od leta, vendar nekje od 750 do 780 tisoč) ter zaposlene v javnem sektorju ( okoli 165 tisoč), brez javnih družb (kot to upošteva SURS). Za Slovenijo imajo podatek, ki je natančnejši od Evrostata. Vendar moramo tu biti previdni, saj Evrostat ne govori direktno o javnem sektorju. To je naredil šele novinar Mladine, ki je hotel na hitrico dokazati, da imamo premajhen javni sektor.
Tovrstne podatke zbira tudi naš Statistični urad (SURS). Ta v okviru javnega sektorja loči »sektor država« ter javne službe. Obvestilo SURS-a z dne 26.oktobra se začne takole: »V zasebnem sektorju je bilo v letu 2016 zaposlenih bistveno več kot oseb (64.4 %), kot v javnem sektorju (35.6 %)…«. Če odmislimo malo arhaičen poudarek o zaposlenosti v zasebnem sektorju, preseneča informacija, da je v javnem sektorju zaposlenih skoraj 36 odstotkov vseh zaposlenih. To je čisto nekaj drugega od podatka, ki ga prikazuje Mekina.
Toda, kaj je s temi številkami mišljeno? SURS namreč – v skladu s Standardno klasifikacijo institucionalnih sektorjev (SKIS) – k javnemu sektorju prišteva (poleg državne uprave in segmentov kot so šolstvo, zdravstvo…) še javne družbe. Tu pa moramo povedati, da se tudi zaposleni (od katerih se računa delež v javnem sektorju) definirajo na več načinov. Ne gre le za ločitev med delovno aktivnimi in zaposlenimi (v prve spadajo tudi samozaposleni), temveč v zvezi z zaposlenimi govorimo o restriktivni opredelitvi in splošnejši opredelitvi. Na žalost tu ni prostora za podrobnosti (glej ter glej tudi).
Kar zadeva omenjeno obvestilo je zasnovano na restriktivni definiciji zaposlenosti (zato tako majhno število vseh zaposlenih). Konkretno: v letu 2016 naj bilo po tej definiciji zaposlenih 542 tisoč oseb, od tega 193 tisoč v javnem sektorju (36 %) in 349 tisoč v zasebnem (64 %). Če se upošteva splošnejša definicija, imamo okoli 750 tisoč zaposlenih, od tega 237 tisoč v javnem sektorju, preostali so v zasebnem. Tu pa dobimo delež v javnem sektorju, ki znaša skoraj 32 %. Zakaj so s strani SURS-a potrebne vse te variacije v opredelitvah zaposlenosti, mi ni jasno. Dejstvo pa je, da po slovenski uradni razlagi imamo v javnem sektorju zaposlenih od 32 – 36 % zaposlenih. To pa nas uvršča v sam svetovni vrh.
Vrnimo se k podatkom, ki jih na osnovi Evrostata podaja Mekina. Vzemimo javno (državno) upravo v Sloveniji. Mekina tudi navaja podatek o njeni številčnosti in sicer gre za približno 31 tisoč zaposlenih. Sam bi preveril, ali gre res le za to število oz. kaj se šteje in kaj ne šteje v javno upravo. Če vzamemo v roke tabelo z naslovom Podatki o številu zaposlenih v skladu s skupnim kadrovskim načrtom po mesecih v l. 2017 (dobi se na spletni strani Ministrstva za upravo), potem vidimo, da so – poleg ministrstev, vojske in policije – navedene nekatere agencije, nekatere pa ne. Takoj pomislim na Agencijo za raziskovanje (ARRS), te ni na seznamu (kot da ne bi spadala v okvir MIZŠ).
Prav tako ni na seznamu zaposlenih v pravosodju (sodnikov imamo sicer okoli 950), računskem sodišču, SDH, DUBT…Občinske uprave so upoštevane, toda kje so zaposleni v drugih občinskih službah in zavodih, ki imajo javni status in so financirani (pretežno) iz javnega denarja? Nekatere od teh področij, SURS prišteva k javnim družbam (torej k drugemu delu javnega sektorja).
Tudi Evrostatovo poročilo (in vse druge vire podatkov) bi se dalo razčleniti in preveriti. Seveda pa bi to zahtevalo že majhno raziskavo. Kot vem, je pri nas še ni, tudi ne vem, če je interes, da bi do nje prišlo. Potrebno bo malo več truda in rudarjenja s podatki, dnevni oz. površinski kop po navadi navrže le malo izplena.
