Zanimivo bi bilo videti odzive nekaterih sosednjih držav v katerih bi se Pahor odločil izvesti predreferendumsko kampanijo. Ali lahko Slovenija pričakuje, da bi nam Srbija, Hrvaška ali Avstrija sploh dovolile organizacijo »mitingov resnice« v svojih prestolnicah, ki bi jih pripravili vsem tamkaj živečim slovenskim državljanom? In ko bi nas po vsej verjetnosti zavrnili – bi imeli dolge nosove in za kazen uvedli kakšne diplomatske sankcije, predvsem pa grozili ter vsepovprek zmerjali z oguljenimi frazami kot so fašisti in nacisti.
Bonton ni Erdoganova slaba plat
A prav tako se v zadnjem času obnaša Turčija, predvsem Erdogan in njegovi podrepniki. Diktator nima nikakršnih diplomatskih zadržkov in bontonskih omejitev pri uporabi sočnega izrazoslovja iz polpretekle zgodovine, čeravno se prav njemu le-to še najbolj prilega. A po drugi strani pa ravno kritika na njegov račun tako rekoč ni več dovoljena, kot že v dobrih Adolfovih časih, saj trinog svoje ideološke nasprotnike preganja celo na tujem. Pred njim ni nihče več varen, tudi nedolžni satiriki, kot je bil tisti v Nemčiji, četudi je ravno ta poklic v samem bistvu tako tesno povezan s svobodo govora in s tem pravzaprav nekakšna ikona zdrave demokratične ureditve države.
Ljudovlada smrdi
A nič čudnega. Demokracija modernemu turškemu sultanu tako ali tako ne diši preveč. Je kvečjemu lično tlakovana pot za dosego končnega cilja – diktature. Je kot avtobus s katerega izstopiš, ko ga ne potrebuješ več. Turčija vse bolj spominja na hobodnico. Njene lovke namreč sežejo daleč za državne meje. In pograbijo vsakogar, ki ne opleta z jezikom tako kot je treba. V ne tako oddaljeni preteklosti si je turški konzulat na Nizozemskem celo blagovoljil izvajati nekakšno vlogo političnega satelita, izvrševalca oblasti na daljavo, četudi je Dežela tulipanov menda suverena država, ki je sposobna sama nadzorovati domače dvorišče. Kot da Nizozemska ni druga država, na tisoče kilometrov proč od Istambula, ampak je nekakšen dedni, še ne povsem osvojeni fevd turškega monarha.
Nizozemska je nacistična trdnjava?
In kot se zdi Erdogan na takšen način dojema celotno Evropo. Staro celino sicer zmerja z nekakšno predvojno utrdbo nacizma, čeprav so številne evropske države za turške migrante velikodušno, na široko odprle vrata, da se po evropskih metropolah drenja že na milijone Erdoganovih rojakov. Nacisti torej? So Nizozemci vsaj kakšnega prebežnika že zaplinili, da so takšne hujskaške obtožbe upravičene? Turški priseljenci so nekatera območja na evropskem zahodu že skoraj povsem poturčili in islamizirali, pa lider iz Ankare še vedno sanja o tem, kako so Evropejci rasistični, nacistični in šovinistični, predvsem pa islamofobični.
Evropski Turki naj imajo po 5 otrok
Da bi bila mera zvrhana, je pred dnevi Erdogan svoje rojake živeče po Evropi celo pozval k temu, da naj imajo vsaj po pet otrok. Skratka gre za poziv kolonizaciji Stare celine. Nataliteta je orožje za množično uničevanje tega kar je od Evrope še ostalo. A v samem bistvu je sultanov namen med Turke zasejati užaljenost in zamero do Evrope – prepričanje, da jih nihče pod Soncem ne mara. Obveščanje javnosti odslej ni več tako pereč problem, saj mu propaganda javnih občil izvrstno služi. Despotu, ki pri belem dnevu sanja o tem kako bo po referendumu v prihajajočem mesecu, ki naj bi močno okrepil njegovo politično pozicijo, kar naprej hodi po glavi veličastni Otomanski imperij. Njegove meje bi tokrat segale vsaj do Škotske, če ne celo do Islandije ali New Yorka. Ne bodimo skromni. Evropa pa je tokrat zelo kritična do primitivne in nadvse krivične Erdoganove retorike, ki je na ravni besednjaka filipinskega predsednika Rodriga Duterteja. In če bo izid zares pozitiven, potem to pomeni, da se bo Turčija le še hitreje oddaljila od EU, demokratičnih vrednot ter skočila v objem srednjega veka. Tako razmišljajo nekateri vidnejši evropski politiki, medtem ko ona grozi, da bo kot kazen za prekinitev približevalnega procesa, proti Evropi sprožila nov migrantski val. Nič lažjega kot to, gumijasti čolni so že pripravljeni, zainteresiranih pa ne manjka.
Slovensko zborovanje v Zagrebu
Težko je predvideti kako natanko se bodo zapleti s Turčijo odvijali v bližnji prihodnosti. Bo Erdoganu končno le uspelo organizirati kakšen politični miting na evropskih tleh? Kar z našim znamenitim Karlom Erjavcem, ki na trgu bana Jelačića v Zagrebu vzneseno pridiga tam živečim slovenskim državljanom in turistom kaj naj obkrožijo na določenem referendumu.