Za nami je nov cerkveni “dan mladosti”, kot je tovrstne dogodke pred leti posrečeno poimenoval Tone Hočevar. Čeprav je v tako razkošni izvedbi potekal že enajstič, so se ob njem mogoče celo bolj kot ob predhodnikih odprla stara vprašanja.
Kolikšna je cena za papeževo mladost?
“To je papeževa mladost,” so ob več priložnostih vzklikali mladi po Madridu. In se veselili vsakega nasmeha na obrazu ostarelega pontifeksa, ki je sicer v bistveno boljši kondiciji od svojega predhodnika v isti starosti. Skeptiki se seveda niso hoteli odreči spraševanju, kolikšna je cena za to, da se nemški papež v svoji častitljivi starosti za nekaj dni počuti mladega.
Dejansko opazovanje množične manifestacije, kakršna je bila madridska, lahko zbuja nelagodje. Morda se pojavi pomislek, ali se papežev prihod na Cuatro Vientos med vzklikanjem množice, ko varnostniki neusmiljeno odrinejo majhnega otroka, ki je bil tako blizu temu, da bi Benediktu podal roko, res tako zelo razlikuje od kakega drugega prihoda kakega posvetnega vladarja na kak drug stadion ali letališče.
Tam, ampak tudi tukaj
Že v naslednjem trenutku misel na neljube vzporednice zasenči misel na osupljivo izkušnjo tišine med nekajminutno adoracijo. Na ganjene, solzne obraze mladih. Da, morda je protislovnost Cerkve v njeni razpetosti med tam in tukaj. Ampak če je tukaj, na način, razumljiv temu svetu, ne bi bilo, ne bi opravljala svojega poslanstva. Seveda pa je skušnjava, da takšen po tosvetnih merilih pripravljeni spektakel ostane samemu sebi namen, vedno navzoča. In je gotovo bila tudi v Madridu.
Povest o dveh Španijah
Še posebej resno je bilo potrebno takšne dvome vzeti v sedanjem španskem trenutku. Niti ni treba biti goreč nasprotnik Cerkve, da ne bi zavihal nosu nad intenzivnim množičnim veseljačenjem sredi hudih gospodarskih težav in množične brezposelnosti in nad za takšne prireditve sicer samoumevnim brezplačnim javnim prevozom za mlade ravno v dneh, ko se je slednji za povprečnega Madridčana podražil za polovico.
In čeprav so bili protesti proti svetovnemu dnevu mladih glede na svojo številčnost kar preveč navzoči v medijih, kot bi namesto nekaj tisoč udeležencev šla na ceste domala vsa Španija, ob njih ni moč zgolj zamahniti z roko. Pričajo o globoki razpoki v španski družbi. Pravzaprav je položaj v njej podoben kot v Sloveniji. Ob katoliški preteklosti, brez katere si velike države na Pirenejskem polotoku ni mogoče zamisliti, so se kopja začela lomiti že globoko v 19. stoletju, nedvomno predvsem zaradi dotedanje skoraj popolne in ne vedno posrečene katoliške dominacije. Z vso latinsko silovitostjo sta dva svetova, zdaj vedno bolj vsaksebi, trčila med špansko državljansko vojno. Njene rane se do danes niso zacelile – in se niso mogle zaceliti. Preveč osebnih usod je bilo uničenih na obeh straneh.
Poravnavanje računov
Za nameček si je sedanja Zapaterova vlada menda za svoj poglavitni cilj zastavila poravnavo starih računov, ki v marsičem daleč presega potrebno in nujno soočenje s stranpotmi Francovega režima. Z neusmiljenim kulturnim bojem, ki se je kazal ob vprašanjih porok istospolnih parov, splava, ločitve, verouka, financiranja Cerkve in celo človekovih pravic za šimpanze, je ob hkratnem izkoriščanju regionalnih napetosti v državi spravljala katoliško skupnost in konservativne kroge v obup, tiste pa, ki povračajo že ob misli na zatohlo katoliško Španijo, v ekstazo. Tako je dediščina socialistične sedemletke izjemno težka, posebno, ker ob vseh “naprednih reformah” pušča državo pred predčasnimi volitvami v gospodarskem razsulu.
Odločitev za svetovni dan mladih v tako razgretem ozračju je bila tvegana in priča o izjemnem zanimanju vrha Katoliške cerkve za nekdanjo katoliško velesilo. Ne glede na to, kako mlad se je v ponedeljek počutil Benedikt XVI., je lahko z delom videnega zadovoljen. Katoliška polovica španskih pljuč – predvsem zaradi številnih mladih moči iz Latinske Amerike – diha precej živo. A hkrati ne gre za vsa pljuča.
Foto: Reuters
