Po nekoliko daljšem zatišju okoli dogajanja v zvezi s prenovo bežigrajskega stadiona sta v zadnjih tednih v javnosti precej močno odjeknili dve novici. Prva je ta, da je investitor, družba BŠP d.o.o. pod vodstvom igralniškega mogotca Joca Pečečnika, dobil težko pričakovano okoljevarstveno soglasje. Druga novica, ki je odjeknila še precej močneje, pa je prijava proti ljubljanskemu županu, ki so jo Protikorupcijski komisiji poslali prebivalci sosednjih Fondovih blokov, ki nasprotujejo pozidavi zelenice, ki je že vse od nastanka del naselja.
Glede na izkušnje iz preteklosti, ko so sporočila Fondovcev le redko prišla v medije, je bil tokratni medijski odziv nepričakovano močan. Prijavo Protikorupcijski komisiji so praktično vsi mediji povzeli na najbolj udarnih straneh.
In vse tiho je bilo
A po enem dnevu je vse potihnilo. Tako v medijih, kot v javnosti. Kar je glede na težo očitkov županu in posredovanih dokazih neverjetno. Županu Jankoviću je bilo namreč očitano ponarejanje uradne listine, za povrh pa je bil sporen sklep tudi objavljen. Gre za kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena najmanj večletna zaporna kazen. Spomnimo. Mestni svet je jeseni 2007 sprejel sklep, da podpre projekt prenove bežigrajskega stadiona in sicer tako, da v podjetje BŠP d.o.o. vloži zemljišča na stadionu in ob njem. Župana je mestni svet pooblastil za podpis Družbene pogodbe o ustanovitvi družbe BŠP, vendar šele, ko bodo izpolnjeni vsi pogoji, kot je zapisano v zadnjem odstavku sklepa. A v podpisani verziji, ki jo je podpisal župan Janković, je, verjeli ali ne, izginila neznano kam prav tista zoprna in omejujoča zahteva po predhodni izpolnitvi pogojev.
Seveda lahko kdo tudi verjame, da gre za pomoto in je nekdo res čisto nehote in slučajno izbrisal ravno tistih nekaj omejujočih besed. Morda je zadnjo verzijo sklepa iz same zlobe podtaknil kak zagrizen SDS-ovec. No, najverjetnejša resnica je verjetno bolj enostavna. Neverjetno pa je, da je tako dejanje šlo kar brez razburjanja tako mimo medijev kot javnosti. Še zlasti glede na to, da smo se kak teden prej do neskončnosti ukvarjali s pred dvajsetimi leti ponarejenim spričevalom nekega poslanca in goljufijo pri izpitu nekega drugega poslanca. V obeh primerih so novinarji grešnikoma skoraj slekli kožo, v primeru prirejanja sklepa mestnega sveta ljubljanskega pa je šlo vse kar mimo, čeprav je teža dejanja veliko hujša. A očitno so pred mediji nekateri bolj enaki kot drugi.
Ne dirajte mi Zokija
Takšno vedenje medijev in javnosti lahko mirno označimo za sramotno. Človek se seveda mora vprašati, kje so tisti novinarji, ki so tedne mesarili poslanca Simčiča, pa tisti, ki so razkrinkali Janšev “prevod” Blairovega govora?
In kje so nenazadnje vsi silni varuhi demokracije, ki so jih sicer polni mediji? Kje je Spomenka Hribar, da bi po desnici začela ustavljati še ponarejevalce. Kje so vsi tisti, ki jih je upravičeno motilo SDS-ovo prirejanje dokumentov, ki govorijo o mladih letih aktualnega predsednika države? Kje je vsemogočna informacijska pooblaščenka, ki bi jo verjetno ponarejanje uradnih listin moralo motiti vsaj toliko kot sovražni govor.
In tako smo, kjer smo. Tako globoko v blatu, da nas ni več niti sram. Da imamo župana prestolnice, ki podpisuje prirejene sklepe. Da imamo župana prestolnice, katerega sorodniki grozijo novinarjem s smrtjo. Da imamo župana prestolnice, ki s sej mestnega sveta naganja opozicijske svetnike. Nič nas ni sram. Še huje, ponosni smo, da imamo župana, ki bi v vsaki normalni državi že zdavnaj moral odstopiti.
Vir fotografije: cartoonstock.com