Edvard Ravnikar se je podpisal pod najbolj prestižne projekte v Sloveniji, kot so Cankarjev dom, Maximarket, stolpnici in celostna zasnova Trga republike v Ljubljani, Moderna galerija, urbanistična zasnova Nove Gorice, hotel Creina in veleblagovnica Globus v Kranju ter druge. Čeprav je bil Plečnikov učenec, mu je uspelo oblikovati povsem svoj arhitekturni jezik. Razumel je duha časa, v katerem je živel, in kot takšen velja za najvidnejšega predstavnika slovenske moderne arhitekture. O njem se je Smilja Štravs, Manager Finance, pogovarjala z dr. Bogom Zupančičem, muzejskim svetnikom Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani.
Medtem ko je v prvi polovici 20. stoletja Ljubljano obvladoval arhitekt Jože Plečnik, je v drugi polovici glavni arhitekt Edvard Ravnikar. Plečnik je bil znan po tem, da je »dobro projektiral, pa še zastonj«, kaj pa Ravnikar? S čim je prepričal tedanjo oblast, da mu je zaupala največje projekte?
Tudi Ravnikar je, tako kot Plečnik pred tem, vseskozi deloval s položaja profesorja na univerzi, ki je za umetnike nekakšen rezervat. Medtem ko so bili njegovi kolegi zavezani storilnosti v državnih birojih, je imel Ravnikar pri predmetu Javne stavbe in Urbanizem čas za eksperimentiranje, pa tudi dovolj risarjev – študentov, ki so se potem na javni sceni goreče bojevali za njegove zamisli. Javni natečaji, na katere se je odzival v sodelovanju s študenti, so uveljavljali njegova stališča v strokovni areni in širši javnosti.
Plečnik je 2. svetovno vojno preživel ob gradnji ljubljanske tržnice. Kako se je v tem času znašel Ravnikar?
Ravnikar je sodeloval z Osvobodilno fronto, zato so ga 8. oktobra 1942 Italijani aretirali in poslali v zapore na jugu Italije. Zaradi očetove smrti je prišel poleti 1943 na zapuščinsko razpravo, nato je podaljšal bivanje za 14 dni, medtem pa je Italija kapitulirala. Imel je res veliko srečo! Preostanek vojne se je skrival v Ljubljani in projektiral, izdeloval uporabne predmete, oblikoval za OF, veliko bral ter se verjetno pripravljal na vstop na Oddelek za arhitekturo tehnične fakultete.
Moderna galerija (MG) je bila njegovo prvo pomembnejše zgrajeno delo, zaradi katerega je prišel v spor s Plečnikom. Zakaj?
Jedro spora je bilo, da je mlad perspektiven arhitekt prevzel prestižni projekt uglednemu profesorju. Ko je Ravnikar še risal načrte za NUK pri Plečniku, se je dr. Izidor Cankar, ki je upravljal sredstva industrialca Dragotina Hribarja, ki jih je ta namenil za graditev MG, dogovoril s Plečnikom, da bo Ravnikar delal pri projektu MG. Pod budnim očesom in nadzorom Plečnika seveda! Cankar pa s Plečnikovimi idejami za MG ni bil zadovoljen, Ravnikar mu je predložil svoj načrt, ki je Cankarja prepričal. Plečnika je to močno prizadelo. V MG se kljub temu vidi predvsem Plečnikov vpliv, manj Le Corbusierov, čeprav je Ravnikarjev obisk njegovega ateljeja sovpadal s projektom.
V njegovem delu so se mešali številni vplivi, kljub temu pa sta za njegov zreli opus najočitnejša prav Le Corbusier in usmeritev v mednarodni slog. Je bila ta smer Ravnikarju ljuba tudi zato, ker je bila nekaj povsem novega, ker je tako presekal tako s Plečnikom kot z iskanjem navdiha v preteklih umetnostnih slogih?
Ravnikar je delal pri Le Corbusieru nekaj več kot tri mesece leta 1939 v času snovanja MG. V Pariz so ga poslali z MG povezani možje zato, da bi si tam dobro ogledal muzeje. Le Corbusier ga je seveda navdušil in tudi obrnjeno, vendar se je Ravnikar zgodaj, že sredi petdesetih let, otresel njegovega neposrednega vpliva. Ta se posredno kaže v Ravnikarjevem opusu v močnih betonskih konstrukcijah, ki omogočajo, da je pritličje transparentno in zastekljeno. Samo pomislite na stavbe OLO – občinsko poslopje v Kranju, »Kanarčka« in Maximarket v Ljubljani. Le Corbusier je predvsem močno vplival na Ravnikarjevo urbanistično prakso takoj po vojni, denimo Novo Gorico.
Šolo za arhitekturo je prevzel s pomočjo političnih povezav, kaj je to pomenilo, kateri so bili njegovi politični zavezniki?
Temu ne bi tako rekel, saj teh vplivov iz arhiva Edvarda Ravnikarja v MAO ni mogoče razbrati! Ravnikar je bil odličen arhitekt, poznavalec teorije, zgodovine, pisal je o arhitekturi. Že pred drugo svetovno vojno je Ravnikarja povabil na univerzo prof. Ivan Vurnik, in ne prof. Plečnik, pri katerem je diplomiral. Poleg tega pa šole ni povsem prevzel, saj so na oddelku za arhitekturo (OzA) tehnične fakultete obstajali še drugi seminarji, denimo prof. Eda Mihevca. Mislim, da sta oba imela vsak svoje podpornike tako v politiki kot na univerzi. Nekateri navajajo politika Borisa Kraigherja! Je pa res, da je danes na šoli ostal samo še pedagoški kader, ki izhaja iz Ravnikarjevega kroga.
Koliko je bila arhitektura v povojnem obdobju podčrtana z ideologijo socializma, saj je bila Ravnikarjeva izrazito sodobno, modernistično (kapitalistično) zasnovana?
Do resolucije informbiroja leta 1948 je bila vsa jugoslovanska arhitektura po sovjetskem vzoru v maniri socialističnega realizma, vendar je potem kmalu prevladal modernizem. Ta je ustrezal jugoslovanski socialistični stvarnosti, čeprav je Tito imel rajši klasicizem! No, Ravnikar je bil vseskozi moderen v zasnovi in konstrukciji. Za potrebe ideologije je stavbam dodal kakšno skulpturo na vrhu, ki je prispevala k monumentalnosti, denimo pri inačici palače CK KPJ za Novi Beograd iz leta 1946, ki pa ni bila izvedena.
Projektiranje so v tistem času obvladovala velika gradbena podjetja. Kako se je Ravnikar znašel med njimi, je bil dober menedžer?
Kot rečeno, Ravnikar je deloval prek univerze, Investicijskega zavoda za izgradnjo Trga revolucije v Ljubljani, pozneje pa tudi prek družinskega biroja Ambient. Tako kot Plečnik je na sestanke raje pošiljal sodelavce, sam pa se je posvečal arhitekturnim vprašanjem. Vodenje je prepuščal drugim, ni mu pa bilo vseeno glede kakovosti del, informacije in nadzor je vsekakor imel. Ni bil pa pohlepen na denar, več je dal na ugled. Baje so našli po njegovi smrti v njegovem kabinetu na šoli polno neodprtih kuvert z njegovo plačo. Njegove zasnove, tako urbanistične, arhitekturne kot oblikovalske, pa so danes ne samo gospodarne, ampak »brand«.
Zgradil je precej grobišč, kakšen je bil njegov odnos oziroma pristop do spomeniške arhitekture?
Po klasicistični Kostnici padlih na Žalah se je usmeril v abstraktne težnje. To pomeni, da je z geometrijskimi telesi, kot so kvader, valj, prizma, ali arhitekturnimi elementi, kot so obelisk, zid in drugi, dosegel vzvišen občutek. Njegov spomeniški opus je veličasten in izstopajoč iz sočasne produkcije! Samo pomislimo na spomenik ženskim demonstracijam med vojno na vogalu vladne palače iz leta 1951, grobišče talcev v Begunjah in Dragi iz leta 1952, pa grobišče internirancem v Kamporu na otoku Rab iz leta 1953. Njegovo takratno estetiko kaže razumeti v kontekstu tako imenovane smeri B, s katero je želel v fakultetno izobraževanje na začetku šestdesetih let vpeljati izročilo predvojne nemške šole Bauhaus in povojne ulmske Hochschule für Gestaltung na novoustanovljen oblikovalski oddelek, vendar je ta trajala samo dve leti. Res škoda!
V njegovi izrazito sivo-beli arhitekturi najbolj izstopa rumena fasada Dnevnika – kaj je želel Ravnikar sporočiti s to zgradbo?
Stavba Založbe in tiskarne Ljudska pravica je dobila ime »Kanarček« zaradi barve fasade, ta pa je mogoče takšna zaradi pomena stavbe in/ali tiskarstva. Stoji na mestu srednjeveškega obzidja, zato je nekoliko višja, da ponazori kot označevalec to mejo v strukturi mesta. V bližini je Plečnik zasnoval Peglezen, na drugi strani pa neizveden projekt, dva velika loka kot simbolna vrata v nov magistrat … Izrazito moderna stavba ima trodelno členitev s transparentnim pritličjem na betonskih stebrih. V notranjščini so bili nekoč veliki kovinski lestenci, narejeni po principih Smeri B (eksperimentalna oblikovalska študijska smer, ki jo je v študijskem letu 1960–1961 na oddelku za arhitekturo fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo na ljubljanski univerzi uvedel profesor Edvard Ravnikar). Pri načrtovanju stavbe mu je pomagal arhitekt Savin Sever.
Morda pa lahko rečemo, da Ravnikar ni bil le arhitekturni vizionar, temveč je z rumeno barvo napovedal tudi razvoj novinarstva.
Vir: Manager Finance
