E. M. Miklavčič, Reporter: Čakajoč na Cerarja

Ne vem, komu je bilo težje, Mariborčanom, čakajoč na nedavni obisk slovenske vlade, ali Vladimirju in Estragonu v Beckettovi igri Čakajoč Godota. Pričakovanje in upanje na čudežno (od)rešitev je bilo vsekakor v obeh primerih veliko, morda celo preveliko za slehernike, ki zgolj od pričakovanj in praznih obljub ne morejo živeti svoje prihodnosti.

Prešernov nagrajenec Tone Partljič si je po navodilih žene za kosilo s premierjem umil lase in se lepo oblekel, o svojem čakanju na Cerarja pa celo v Večeru napisal obsežno kolumno. Novinarji štajerskih medijev so ošilili konice svojih svinčnikov in Cerarju pripravili kar se le da ostra in konkretna vprašanja. Misleč, da bo ta čudežni obisk Mariboru in širši oklicu resnično prinesel nova delovna mesta? Ali da bo vsaj s kakšno konkretno finančno spodbudo, namenjeno Podravju, v kali zatrl napovedane protimigrantske shode, naperjene ne le proti migrantom, pač pa tudi proti mariborskemu županu in predsedniku vlade?

Ne, niso bili brezposelni Mariborčani tisti, ki bi slepo verjeli, da bo ta protokolarni obisk, ki je hote ali nehote spominjal na ekskurzijo maršala Tita v tovarno TAM pred kakšnimi šestdesetimi leti, prinesel čudežno rešitev Podravju. Že vlada Alenke Bratušek je tej regiji obljubila 66 milijonov evrov, ki jih še danes niso videli. To ni bil obisk, ki bi iskal rešitev za Podravje, pač pa obisk, ki je kvečjemu iskal rešilno bilko za sedanjo vlado.

Več lahko preberete na reporter.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.