Dvoje, samo dvoje!
- Prvič: Desni strankarski prvaki morajo Ponižno, z veliko začetnico v dobrem, takoj, torej zelo hitro, sesti skupaj in narediti vse za en sam cilj: Zmagati na letošnjih volitvah.
- Drugič: Sestankovanje je povsem neplodno zapravljanje časa in vloženega napora, če temu ne sledijo skupni nastopi z jasnimi ter otipljivimi cilji, kaj bodo spremenili v državi, da bo ta omogočila človeka vredno dostojanstvo, pravičnost in poštenje oblasti.
Berem o nekoliko sramežljivih in potuhnjenih prizadevanjih za »oživitev« nečesa podobnega DEMOS-u iz časa osamosvajanja. Takrat je bil DEMOS res LJUDSTVO. Takšno ljudstvo kot v stari Grčiji v nasprotju z aristokracijo«, pri nas pa v nasprotju s »prenovljenimi« komunisti, ki so »intimno« ali celo glasno in javno nasprotovali, da se Slovenija odcepi od Jugoslavije in postane samostojna demokratična država. In takšen DEMOS, z enim jasnim ciljem, je ob Pučniku in drugih pokončnih posameznikih, zmogel, ob stisnjenih zobeh komunistov, izpeljati osamosvojitev. Žal je takšen dobri DEMOS, ob negodovanju in večinskem nestrinjanju članov prenovitvenih strank, zaradi notranjih in zunanjih »sovražnikov« ter brezumnih razprtij posameznikov, kot tudi in predvsem zahrbtnega naklepanja naslednikov »propadlega« (?) diktatorskega režima zunaj DEMOSA, razpadel.
Danes, v tem prelomnem času, ko se v Evropi dokaj jasno zarisujejo nevzdržne ideje nekakšne multikulturnosti, »svobode« brez obvez, ki vodi v vse večjo koruptivnost, zanikanje evropskih vrednot in korenin kulture, ko se v imenu nekakšne zblojenosti in prikrite pokvarjenosti zanika pojem družine, kot skupnosti moža in žene ter otrok, ko politiki med seboj niso idejni nasprotniki, ampak naravnost osebni sovražniki, in še bi našel slabosti časa, ki ga živimo, bo težko pridobiti ljudstvo z nekim »novim« DEMOSOM, ki bi bil sposoben angažirati naveličane in brezvoljne volivce za pozitivne, pravičnejše in bolj poštene cilje, ali samo en pomemben cilj. To slovensko »ljudstvo« (demos) je namreč umsko obremenjeno s pokvarjenostjo večine medijev, ki rafinirano državljane poneumljajo s »Fake News-i«, ohranjanjem kulta NOB in »tekovin«, floskulami praznega besedičenja (dvosmiselnega gosgovora po Orwellu in Boštjanu M. Turku: Kota 101) in dvomljivimi, če že ne, lažnimi obljubami »novih obrazov«, ob hkratni samohvali leve oblasti za pozitivne gospodarske rezultate, ki pa niti slučajno niso rezultat njihovih prizadevanj in dela. Če k temu pridamo še »začimbo« medsebojnega obračunavanja med strankami desnice, osebna sovraštva, infiltriranih »razdiralcev«, zanemarjanje, ali kar pomanjkanje, čuta za dobro državljanov, pri nekaterih strankah desnice, je skepsa za uspeh na volitvah kar opravičena.
In kaj narediti, da se vendar iztrgamo iz negativnega oklepa evropskega nihilizma in lastnih zablod ter »zakodiranega« strahu iz preteklosti ter nadvlade leve opcije, ki vedno bolj, že naravnost neprikrito, uvaja in vsiljuje sistem ter način delovanja oblasti po vzorcu totalitarnega komunizma pred osamosvojitvijo? Dvoje, samo dvoje!
Prvič. Desni (?) strankarski prvaki in njihovi idejni »programerji« morajo Ponižno, z veliko začetnico v dobrem, takoj, torej zelo hitro, sesti skupaj in narediti vse za en sam cilj: Zmagati na letošnjih volitvah. Veliko sorodnega imajo, kar lahko »zastavijo« za skupni cilj in malo pomembnega, kar naj bi začasno »zamrznili«. Da ne bo nesporazuma z analogijo Demosa iz devetdesetih. Tudi takrat niso bili vsi »za to«, in tudi niso bili vsi »desni«. Še malo ne! In to vem, ker sem bil zraven. Zato menim, da ni nujno, da sedejo skupaj samo tisti, ki se trkajo po prsih, češ da so »desni«. Povabiti je potrebno tudi tiste, ki se še iščejo in imajo sicer volilni kapital, a še ne vedo povsem dobro kako bi ga, morda celo spekulativno, vnovčili in s kom. Zame je to nedvomno Šarčeva stranka, ki zagovarja veliko tega kar je blizu ljudstvu, kar je dobro in prav. Prepričan sem, da bi tudi ta stranka bila pripravljena »zamrzniti« nekatera svoja stališča, če bi se o skupnih ciljih lahko pogovorila enakovredno z etabliranimi »desnimi« in zaznala, da lahko v tej navezi pride na oblast. Končno so to ozaveščeni ljudje, ki vedo, kaj pomeni komunizem, kaj pretekli režim in kaj lahko pričakujejo od strank, ki so sedaj na oblasti. Verjamem tudi, da vedo kako jih bodo po volitvah levi zavrgli, če se ne bodo uklonili njihovim »ciljem«. Zgodovina se ponavlja! Bi se res bilo težko »ponižno« zbrati in za tren pozabiti nasprotja ter v ospredje postaviti cilj za dobro ljudstva, torej DEMOSA.
Drugič. Sestankovanje, pa čeprav s stalnim sumničenjem o »dobrih« namenih skupnega nastopa na volitvah, je povsem neplodno zapravljanje časa in vloženega napora za »neke skupne cilje«, če temu ne sledi obvezno skupno nastopanje in ozaveščanje volivcev na terenu in ne pozabimo, na spletu. Poudarjam, skupno! Koalicija ni koalicija, če bodo po definiranju nekaj preprostih in razumljivih skupnih ciljev, stranke vsaka po svoje animirala, obveščala in nagovarjala volivce za…Nezaupanje volivcev, nič koliko krat žejnih prepeljanih čez vodo z »novimi obraz«, obljubami in leporečjem, je veliko. To kaže abstinenca volilne udeležbe. Hkrati pa moramo vedeti, da so ljudje naivni, ne v slabem pomenu besede, ampak zaradi nagnjenja ljudi v upanje za dobro, ker verjamejo, večkrat nerealno, da se bo vse še dobro izteklo, četudi imajo bridke in slabe izkušnje iz preteklosti, v podzavesti celo čutijo, da se stvar ne bo dobro iztekla, a kljub temu naivno upajo. In prav to lažnivo upanje, ki jim ga neprestano ponuja leva opcija, mora »novi« DEMOS s skupnimi nastopi in jasnimi ter otipljivimi cilji, ali ciljem, ljudstvu pisanimi »na kožo«, na shodih prikazati kot »pravo pot«, kot radi poudarjajo levi, a po njej ne hodijo. Ljudi ne zanimajo »Programi«, ljudi zanima kako bodo preživeli, kako si bodo izboljšali svoj položaj in kako jim bo »država« omogočila človeka vredno dostojanstvo, pravičnost in poštenje oblasti.
Takšen DEMOS je bil nosilec osamosvojitve. Preprost in jasen cilj, brez nepotrebne »programske« navlake. Programi se bodo lahko oblikovali po volilni zmagi. Vam to kaj pove iz preteklosti?
Osebno si zelo želim in upam, da bi desna koalicija, kakor koli se bo že imenovala, uspela nadoknaditi izgubljeni čas po razpadu osamosvojitvenega DEMOSA in vrniti ljudstvu vrednote, ki niso od danes na jutri, ampak pomenijo neko stabilnost, mir in spoštovanje narodove samobitnosti, odrešujočo spravo naše krvave pol preteklosti in ne pozabimo, tako potrebno resnično pravno državo. Zgledujmo se po tistih državah, ki se zavedajo svojih korenin, so samozavestni in razumejo kaj je za narod dobro, ki so se znali spraviti, čeprav so izšli iz prav take komunistične preteklosti kot mi. Naj jih naštejem? V Evropi so trenutno vsaj tri takšne države, in tudi v svetu se najde kakšna velika, ki ve kaj je za ljudstvo dobro in prav.
