Čeprav je o sedanjem družbenem, političnem in ekonomskem položaju Slovenije izšla že vrsta kritičnih člankov, je v slovenskem medijskem prostoru vsaj na področju poglobljenih analiz še vedno mogoče zaslediti veliko praznino, ki jo praviloma uspešno zapolnjujejo raznovrstni »vsegliharji«, ki bi v anarhističnem slogu počistili kar s celotno politiko. In bi verjetno tudi potem ostali nezadovoljni, podobno kot v Mariboru, kjer so po izvolitvi novega »vstajniškega« župana ostali – dolgi nosovi. Težava je namreč o tem, da se sedanjih težav ne moremo lotiti zgolj posplošeno in v slogu nekega cenenega nergaštva, pač pa je nujno raziskati korenine problemov. Čeprav je žal tako, da analiza še ni rešitev problema, ampak šele začetek.
Nedavni tragični dogodki, ki so te dni polnili stolpce v črni kroniki (predvsem dvojni umor in samomor v Mariboru), so sprožili efekt »generalov po bitki«, kar je ob takih dogodkih sicer normalen pojav. Vsi po vrsti, ki so bili za to naprošeni od medijev, so ponujali modre in manj modre razloge za to, kar se je zgodilo v Mariboru, kjer je na smrt bolan in povsem obubožan človek z orožjem »pospravil« svojega že nekdanjega šefa (in njegovega sina) iz gradbenega podjetja, ki je šlo pred letom in pol v prisilno poravnavo, nato pa je sodil še sebi. Na prvi pogled klasična slovenska zgodba, namreč z umorom in samomorom. Za takšnimi dejanji pa se skriva cela vrsta razlogov, ki se skrivajo predvsem v slovenski nevidni družbeni strukturi – to pa so predvsem plačilna nedisciplina, dostikrat nečloveška birokracija in pa predvsem erozija pravne države.
Toda tudi ti razlogi imajo svoje razloge. Skrivajo se v zgodovinsko-socialnem razvoju Evrope in s tem slovenskega naroda. Na eni strani so korenine naših problemov v duhovni, družbeni in politični drami Evrope že v času razsvetljenstva, ko se je začel vedno bolj uveljavljati etični relativizem, na drugi strani pa je so naši sedanji problemi povezani s slovensko zgodovino v zadnjem stoletju. Videti je namreč, da je prav dogajanje v zadnjem stoletju še posebej intenzivno vplivalo na slovenski civilizacijski razvoj, ki je (bil) v resnici bolj nazadovanje kot razvoj.
Poglejmo primer. Leta 1918 je ob koncu prve svetovne vojne prišlo do razpada avstro-ogrskega imperija. Iz južnega dela omenjene propadle državne tvorbe je konec oktobra istega leta nastala samostojna država, poimenovana Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Omenjena država je, žal, obstajala samo dober mesec, saj se je že prvega decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Temu naj bi botrovala predvsem dva razloga: prvi naj bi bil v Krfski deklaraciji iz leta 1917 o združitvi vseh Srbov v eno državo, drugi pa v strahu pred italijansko zasedbo Primorske oz. njeni priključitvi Italiji, predvsem pa je nastala z izdatnim lobiranjem Srbov v Državi SHS. Združitev obeh držav naj bi zagotovila močnejšo pozicijo naproti Italiji, ki je sredi prve svetovne vojne zamenjala stran oz. prestopila k antantnim silam Zahoda (navsezadnje je bila na tej strani tudi Srbija). Vendar Slovencem to ni pomagalo: kljub združitvi Države SHS s Srbijo smo leta 1920 z rapalsko pogodbo za skoraj tri desetletja izgubili celotno Primorsko, s koroškim plebiscitom pa Koroško, le da slednjo za vedno. Od združitve s Srbijo torej nismo dobili veliko koristi, saj smo izgubili velik del nacionalnega ozemlja (večji del Primorske je bil kasneje sicer vrnjen), enega imperialnega gospodarja (Dunaj) pa smo zamenjali z drugim (Beograd). Le da smo v drugem primeru prešli iz srednjeevropskega v balkanski civilizacijski prostor in se nenadoma znašli v istem političnem okviru z nacionalnimi jedri, ki so prej zelo dolgo časa prebivala pod turško nadoblastjo. O kulturnih in civilizacijskih razlikah med njimi ter Slovenci velja navesti misel Ivana Cankarja iz leta 1913: »Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si veliko bolj tuji, nego je naš gorenjski kmet tirolskemu ali goriški viničar furlanskemu.« Pa čeprav je bil Cankar kot socialdemokrat sicer naklonjen ideji o jugoslovanski državi, medtem ko je tedanja SLS zagovarjala trializem, ki mu je bil od Habsburžanov naklonjen zgolj prestolonaslednik Franc Ferdinand. Da, prav tisti Franc Ferdinand, ki je, žal, padel pod streli atentatorja v Sarajevu.
Združitev s Srbijo je tako prinesla bivanje v (sprva centralistično urejenem) jugoslovanskem okviru, skupno je to sobivanje trajalo 70 let. Že v začetku je prišlo do »trka civilizacij«, saj smo morali Slovenci sprejeti novo realnost – politični uvoz Balkana v slovenski vrednostni sistem. V sedmih desetletjih se je zamenjalo več generacij in polagoma je ta »Balkan« postal naš vsakdan, del naše podzavesti. Zdi se, da se tudi Katoliška Cerkev na Slovenskem ob tovrstnem »trku civilizacij« ni najbolje znašla, so se pa zato toliko bolje znašli komunisti, ki jim je balkanski vrednostni sistem ustrezal. Nastanek nove (Titove) Jugoslavije je sicer uresničila Cankarjevo zamisel o Jugoslaviji kot zvezi federalnih enot (z manj centralizma), vendar je prinesla komunizem, ki je bil dejansko civilizacijski korak nazaj. Lahko se strinjamo s profesorjem Justinom Stanovnikom, ki pravi, da nas je komunizem po civilizacijski plati dejansko vrnil dolga tisočletja nazaj, saj so likvidatorji v Hudi jami pokazali značilnosti človeka iz kamene dobe. S posledicami civilizacijske regresije se srečujemo tudi dandanes: pod vplivom več desetletij trajajoče indoktrinacije preko šolstva in medijev mnogi Slovenci še vedno niso zmožni niti osnovnega sočutja do tistih, ki so v revolucionarnem klanju izgubili svojce. Antropološki princip, izpeljan iz marksistične ideologije, da dostojanstvo človeka kot osebe ne obstaja, ker je človek zgolj del neke velike mase in ga je torej nujno poteptati, če postane »gnil«, je obrodil bogate sadove.
Slovenska zgodovina zadnjih sto let je torej zaznamovana z dvema viroma civilizacijske regresije. Prvi je komunizem, drugi pa balkanska mentaliteta. Spominjam se, kako je pred davnimi leti dr. France Bučar razlagal o tipično »bizantinskem« odnosu Slovencev do pravnega reda. V našo podzavest se je namreč tovrstni »bizantinski« sindrom infiltriral prav preko dolgotrajnega bivanja v državnem okviru, kjer je Balkan prevladal nad srednjeevropsko identiteto. In če to povežemo z etičnim relativizmom, podedovanim iz časa razsvetljenstva, hitro postane jasno, zakaj pravna država ne deluje. Vseh medčloveških oz. družbenih odnosov namreč ni mogoče do potankosti urediti s (pozitivnim) pravom. A če v tem kontekstu prevlada miselnost, da je zmagovalec tisti, ki drugega »nadmudri«, potem je jasno, da spoštovanje pravil igre ne bo vrednota, pač pa je vrednota kvečjemu »znajdi se«. Iz tega izhaja tudi mišljenje, da so predpisi zato, da jih kršimo (morda se bo kdo spomnil, da je eden od mitoloških junakov Slovencev Martin Krpan, ki je bil – tihotapec). Ko takšna mentaliteta postane del družbene strukture, je jasno, da sistem postane okužen, okvarjen (ang. corrupted) in zaradi tega nedelujoč. Tudi okužen računalnik ne more dobro delovati. S tem pa se močno poveča tudi nezaupanje v državo in njene institucije. Kako naj namreč obrtnik, ki je kot podizvajalec ostal »nategnjen« s strani gradbenih tajkunov, zaupa v državo, kjer sodni postopki trajajo več let, vmes pa je ostal brez premoženja, brez službe in še brez – družine?
Morda se bo kdo ob tem spomnil na znano delo »Nesrečni dar svobode« (avtor je Józef Tischner) – že sam naslov kaže na zadrego številnih postkomunističnih držav, ki so se ob padcu sovjetskega imperija znašle v nekakšnem politično-vrednostnem vakuumu, ko državljani nenadoma niso več vedeli, kaj bi počeli s političnimi svoboščinami. Prispodoba za to je roka, s katere je pravkar odstranjen mavec, vendar je še negibljiva in lahko takšna ostane, če je ne razgibavamo. Poglejmo samo, kakšne težave imajo recimo nekatere države na Bližnjem Vzhodu, kjer so bili mnogi tirani nasilno odstranjeni (denimo Irak). Odstranitev despotov ni avtomatsko prinesla blaginje ter demokracije po zahodnem vzoru, pač pa prej anarhijo in nasilje. To seveda ne pomeni, da je z demokracijo samo po sebi kaj narobe, pač pa je težava v civilizacijski zrelosti za sistem, za katerega je Winston Churchill nekoč zapisal, da je sicer slab, vendar boljšega za zdaj še niso iznašli. Nezrelost in nepripravljenost na demokracijo pa rojeva nostalgijo po »egiptovskih loncih mesa«.
Ali za Slovenijo torej obstaja »zdravilo«, ki bi lahko nadomestilo primanjkljaj naše zrelosti za demokratični proces? Strinjamo se lahko s pisateljem Dragom Jančarjem, ki je pred kakšnim desetletjem in pol v zborniku »Sproščena Slovenija« (Nova revija št. 206) povedal, da naš problem ni kontinuiteta kot taka, pač pa napačna (!) kontinuiteta. Namreč, Slovenci imamo za seboj k sreči tudi pozitivno izkušnjo, to je namreč izkušnja slovenske pomladi, ko smo komunizmu in balkanizmu glasno izrekli »Dovolj je bilo.« Boj je potekal na dveh frontah: za demokracijo ter za samostojno državo. Slednjo smo lahko dosegli, čeprav nam mednarodne okoliščine niso bile naklonjene, a za seboj smo imeli plebiscit z zelo jasnim sporočilom ter trdno zavezanost vrednotam slovenske pomladi ter združene Evrope. In prav to je tista kontinuiteta, ki bi se jo morali oprijeti. Dandanes nam skušajo razni javnomnenjski voditelji dopovedati, da so politiki tako ali tako »vsi isti« in da je bila napaka, ker smo se leta 1990 odločili za samostojno državo. Takšna stališča, ki seveda pihajo na ranjene duše razočaranih Slovencev, seveda samo zamegljujejo situacijo, namesto da bi jo razčiščevalo. Za zdravljenje bolezni pa je najprej potrebno postaviti diagnozo in odpraviti vzroke in ne zgolj simptome. In navsezadnje velja izpostaviti tudi razliko med bistvom ter pritiklinami. S samim bistvom slovenske države ni nič narobe, pač pa s tem, kar jo »krasi«. Če se bomo aktivno (!) in ne le deklerativno vrnili k vrednotam, ki so pripeljale do nastanka demokratične slovenske države, se bo slovenska barka prej ali slej naravnala v pravo smer.
Foto: Nova revija
