Najprej naj postavim nekaj tez, preden se lotimo razloga za zgornji naslov: 1) Popolnoma vseeno mi je za dobičke zdravstvenih zavarovalnic, dokler dobim za medsebojno dogovorjen mesečni znesek storitve, ki jih potrebujem, takoj ko jih potrebujem, pod normalnimi pogoji. 2) Popolnoma vseeno mi je ali poseg opravim v državnem zdravstvenem domu ali zasebnem medicinskem centru, dokler je poseg opravljen kvalitetno in zanj ne doplačujem. 3) Popolnoma vseeno mi je za visoke plače zdravnikov, dokler zadržimo kvalitetne zdravnike v domovini in so mi na voljo prek dostopnega sistema zdravstva. In najpomembnejša od vseh tez: 4) Borci za »javno zdravstvo« so gonilo privatizacije in večanja nedostopnosti našega zdravstvenega sistema.
Vsi vemo, da je z našim zdravstvenim sistemom nekaj hudo narobe. Dokler letijo stotine milijonov letno v napačne žepe, tega še ne občutimo zares. Ko nam povejo, da bom na nek poseg čakali veliko predolgo, se že zamislimo in iščemo možne obvode. Ko ugotovimo, da nam v zdravstvenem domu, kamor smo hodili od otroštva, nima nihče več prisluhniti, ker nimamo več osebnega zdravnika – takrat je pa šale konec. In nekaj takega se danes dogaja v Sloveniji.
Sistem se podira, ker ni narejen za današnje razmere. In namesto da bi iskali nove rešitve, se glavni borci za »javno zdravstvo« oklepajo preživelih propadlih vzorcev. Pa to ni od danes – to traja že vsaj dve desetletji. In koga že približno tako dolgo vabijo k oddajam o reševanju »javnega zdravstva«? Gospoda iz naslova članka.
Pa se vrnimo nazaj – kako diagnosticiramo bolezen? Najprej pogledamo simptome – nedopustne čakalne dobe, ljudje brez osebnega zdravnika, milijoni v napačnih žepih, zamaški za otroke. Za čakalne dobe pač niso krive čakalnice, za ljudi brez osebnega zdravnika pa ne zdravniki. Simptomi nas bi morali usmeriti k izvoru problema – in če sledimo denarju, ga hitro najdemo. S štirimi črkami ga ljubkovalno imenujemo ZZZS – Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V izogib zmotam – to ni zavarovalnica, kljub temu, da ji plačujemo za zavarovanje. To je ostanek centralnoplanskega upravljanja, ki se odloči, koliko kolkov bomo zamenjali na leto.
Ni važno koliko ljudi potrebuje zamenjavo – velik debel fascikel ve bolje od vas. Medtem ko lahko avto zavarujem pri množici zavarovalnic in nam tam povejo jasne pogoje, smo tu prisiljeni dati denar in upati, da pademo v pravo kvoto in da se nam ne zgodi nič neprijetnega. In kdo brani ta naš preljubi nedelujoči arhaični sistem? Mogoče se lahko še prej vprašamo, kako ga brani. Vse, kar bi bilo zastavljeno drugače, pravijo, vodi v privatizacijo in ameriške razmere, kjer ljudje ne morejo k zdravniku, ker nimajo denarja. Če si drznemo pomisliti, da sistem ni nekaj najboljšega na svetu, podpiramo grde zdravnike, še več – dvoživke. Če nočemo biti označeni za nesolidarne, moramo ponižno in tiho čakati, da za dobrih 200, 250 € na mesec ne dobimo, kar potrebujemo. Kot bi Netflixu vsak mesec plačevali, on pa bi se odločil, katero serijo lahko gledamo in kdaj. Ampak zakaj ga vendar branijo? Ne vem. Res ne. Upam, da jih dobaviteljska mafija obilno financira. Ker če to delajo zastonj, na račun udobja oz. celo življenj svojih sodržavljank in sodržavljanov, medtem ko branijo arhaičen nedelujoč sistem, se tisti, ki premorejo vsaj povprečno plačo, zavarujejo za specialiste ali kaj podobnega in pridejo do posveta v nekaj minutah, do specialista v nekaj dneh. Kapacitete torej so.
Tisti z večkratnikom povprečne plače si storitev pač plačajo samoplačniško. Ne morem očitati ne prvim ne drugim – za svoje zdravje bi tudi sam poskrbel z vsem denarjem, ki ga lahko za to namenim. Očitam lahko tistemu, ki mi pobere bistveno več, kot stanejo taka zavarovanja vsak mesec, brez možnosti odjave, pa mi ne nudi vsega tega. Še belih plomb ne. In dokler bodo Keber in inštituti in vseslovenske iniciative in bogsigavedikdo vse še naprej ščitile naše »javno zdravstvo«, do takrat ne bo sprememb. In do takrat upam na dovolj visoko plačo, da si bom v nujnem primeru lahko pokril zdravnika. Zato pade naziv očeta zasebnega zdravstva v Sloveniji prav njim in Kebru.
