Razumljivo je, da se bo po podelitvi mandata za sestavo vlade Zoranu Jankoviću še povečal pritisk na poslance, naj ga za Božjo voljo tudi izvolijo in čim prej omogočijo udejanjenje volje volivcev.
Starcem se mudi.
Bržkone mi ni treba vnovič ponavljati, da glede na zapletena večinska razmerja v državnem zboru sestavljanje vlade sploh še ne traja posebej dolgo. Če se je med širokimi plastmi ljudstva vendarle naselilo mnenje o prepočasnem poteku procesa, je za to v največji meri krivo predvolilno pričakovanje, češ da bodo volitve ustvarile čarobno palico za učinkovito vladanje in izhod iz krize. A je imel očitno prav Dušan Kumer.
Morda še v večji meri k časovni psihozi prispeva vse očitnejša živčnost upokojencev za Jankovićevim prestolom, ki se jim vedno vidneje mudi unovčevat ček velike volilne zmage. Navsezadnje niso več najmlajši. Drugače si skoraj ni mogoče razložiti frontalnega napada na ameriškega veleposlanika z vrhom med dražgoškim romanjem. Res je, starci in predsednik republike se bržkone zanašajo, da ugled ZDA med Slovenci ni bistveno večji kakor ugled Vatikana, katerega nuncija je pred leti pribil na križ Türk osebno. Toda ob takšni izgubi diplomatskega kompasa, kot smo ji bili priča v soboto, mora biti nestrpnost res nenavadno huda.
Izraz državotvorne drže?
Seveda relativnemu volilnemu zmagovalcu pred sredinim glasovanjem sploh ne kaže slabo, kot bi se dalo razbrati iz ihtavih odzivov njegovih sponzorjev. Z malo sreče bi se lahko izšlo že samo z glasovi strank leve sredine in obeh manjšincev. Morda – in zelo verjetno – bo ob vsem javnem trobezljanju nujno potrebo po državotvornem ravnanju začutil še kak poslanec, ki ne bo pripadal strankam formalne koalicije. In ljudstvo mu bo bržkone za njegovo ustrežljivost ploskalo.
Pa je zgolj to, da bo Slovenija dobila vlado, kakršno koli že, vredno takšnega “državotvornega” glasu? Menim, da ne. Trenutno glas za mandatarskega kandidata pomeni predvsem glas za oblast odsluženih političnih dinozavrov, ki si bodo povsem nenadejano prigrabili toliko oblasti, kolikor je v zadnjih dvajsetih letih, zlasti pa po letu 2004, niso imeli nikdar. Pomeni tudi vrnitev v devetdeseta, ko je stranka, za katero je glasovalo manj kot 30 odstotkov volivcev, uživala popoln oblastni monopol. Z nasedanjem floskulam o nujnosti državotvornega ravnanja bodo poslanci hkrati po vsej verjetnosti ponovno obsodili na molk velik del volilnega telesa, ki je moral v zadnjih sedemdesetih letih že tako večkrat molčati, kot je smel govoriti. Ponavljam, kar sem pred nedavnim že povedal: jasno je, kdo je relativni zmagovalec, jasno pa je tudi, da rezultat volitev česa takega in popolne oblasti enega bloka ali bolje ozke upokojenske klike ne opravičuje.
Priznavam sicer, da se zaradi nedopustnega umanjkanja širše sprejemljive mandatarske alternative na desni sredini lahko zdi odločitev proti mandatarskemu kandidatu odločitev za kaos. Toda če Janković ne bo sestavil velike ali še širše koalicije, česar mu njegovi podporniki očitno ne nameravajo dovoliti, bo glas zanj državotvoren glas za nepredstavljiv premik v preteklost. Kaj takega bi si lahko marsikateri poslanec brez škode prihranil.
Foto: Demokracija
