Knjigi Partizani, Fašizem in demokracija kot tudi simpozij Slovenska sprava žal pričajo o okostenelosti in stranpoteh Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).
Zelo domišljava bi bila trditev, da poznam delovanje SAZU in ustvarjanje spoštovanih akademikov (68 rednih, 25 izrednih in 82 dopisnih članov) ter inštitutov pod okriljem SAZU. Kljub temu si na osnovi drobcev, ki so letos doživeli (pre)velik odziv v javnih občilih, dovolim glasno razmišljanje.
Sprenevedanje SAZU ob Partizanih
Filozof in zgodovinar dr. Jože Dežman objavlja niz člankov, v katerih dokazuje, da monografija Partizani izpod peresa akademika dr. Jožeta Pirjevca nikakor ni strokovno delo, ki bi bilo lahko v čast tako avtorju kot SAZU. Dežman navaja konkretne napake, poenostavitve, pristranskost, zavajanje, navijaštvo, skratka vse, česar v znanstvenem delu ne bi smelo biti. Vodstvo SAZU avtorju Partizanov prepušča neomejeno akademsko svobodo in v posmeh kritiku monografije in objektivni znanosti organizira promocijo knjige celo na Akademiji.
Zloraba Orwellovih esejev. Uboga SAZU!
Letos problematičnega dela ni ustvaril le član Akademije Jože Pirjevec s svojimi Partizani, ampak tudi zaposleni na Znanstveno raziskovalnem centru SAZU vključno z njegovim direktorjem dr. Otom Lutharjem. ZRC je izdal knjižico prevodov štirih esejev Georgea Orwella pod skupnim naslovom Fašizem in demokracija z Lutharjevim komentarjem. Za naslov knjižice so izbrali naslov prvega od esejev. Naslednji trije eseji imajo naslove: Literatura in totalitarizem, Vizija totalitarne prihodnosti in Patriotizem. Izbira naslova knjige je nadvse prozorna uredniška poteza, s katero poskušajo biti dopadljivi »naprednim« družbenim gibanjem v naši domovini.
Mar skušajo z več kot osemdeset let starimi eseji, ki so naperjeni proti fašizmu, zmanjšati zločinsko naravo komunizma?
Je prevod esejev, kar bi sicer lahko postoril Mirovni inštitut ali katerokoli časopisno in založniško podjetje, dostojno in primerno delo inštituta SAZU? Je prevod esejev obogatitev slovenske znanosti in umetnosti?
Pri predstavljanju nove knjižice na ZRC ne znajo postaviti meje aktivizmu, ampak si dovolijo Orwellovo pronicljivo misel predelati za današnji čas, rekoč:
»Populizem razposajene klike torijcev, ki je izposlovala Brexit, se je namreč v rekordnem času stopil s kulturo laži, kot so jo patentirali ameriški republikanci.«
Uboga slovenska znanost!
Orwell v španski državljanski vojni spoznal zlobo komunistov
Če hočemo biti pošteni in objektivni, moramo ugotoviti, da je Orwell zavračal kakršenkoli totalitarizem, najprej fašizem, kasneje pa še z večjo odločnostjo tudi komunizem. Kako je v svojem najbolj znanem delu, alegorični satiri Živalska farma, obračunal s komunizmom, je splošno znano.
Bati pa se je, da bodo prej ali slej na ZRC ugotovili, da je Orwell svojo ost naperil zgolj proti fašizmu, da prašiči v Živalski farmi niso komunistični novi razred, ampak »janšisti«.
Orwell je zablode in tragiko komunizma spoznal med špansko državljansko vojno, ki se je je udeležil kot prostovoljec na strani republikancev. V Barceloni je prišel do šokantnega spoznanja, da so komunisti po navodilih Moskve zavlačevali in taktizirali ter hoteli imeti ekskluzivno vlogo, s tem pa so povzročali na republikanski strani medsebojne obračune, nepotrebne žrtve in izčrpavanje.
Orwell postal klatež, ker ni maral imperializma
Orwell je po koncu študija kot policist v Burmi pet let spoznaval krivice, ki so se godile v angleški koloniji, in zasovražil imperializem. Občutek krivde zaradi služenja monarhiji je močno zaznamoval njegovo nadaljnje življenje. Po vrnitvi v Anglijo se je prostovoljno odločil za klateštvo, v katerem je spoznaval bedo brezposelnih in brezdomcev. Za krajši čas je odšel v Pariz, kjer se je preživljal s poučevanjem angleščine in pomivanjem posode, ter se družil tudi z ruskimi begunci. Bil je (utopični) socialist z neomajno vero v socializem, ki se mu je zdel tolikšna vrednota, da ga je v svojih delih dosledno pisal z veliko začetnico. V prvi polovici tridesetih let se je imel še za konservativnega anarhista, v drugi polovici pa se je predstavljal kot demokratični socialist. Vseskozi je bil prepričan levičar, vendar nikoli komunist.
Slovenski spravni proces, ki mu na SAZU dajeta takt zakonca Hribar (iz Tomišlja, ne s Strmola), je seveda druga zgodba, o kateri smo v zvezi z letošnjim simpozijem lahko že marsikaj prebrali, zato tega ne kaže ponavljati v tem članku.
Knjigi Partizani, Fašizem in demokracija kot simpozij Slovenska sprava žal pričajo o okostenelosti in stranpoteh SAZU.
