Dragocenost

regratova luckaEzop v eni od svojih basni pripoveduje o petelinu, ki je na dvorišču, medtem ko se je šopiril pred kokošmi, v slami zagledal nekaj lesketajočega. “Ho, ho, ho, to je nekaj zame,” je rekel in izbrskal izpod slame biser, ki ga je nekdo izgubil sredi dvorišča. “Za človeka, ki te ceni, si res mogoče biser, toda jaz bi bil bolj vesel nekaj zrn koruze kakor vreče biserov,” je zakikirikal. Ezop pomenljivo zaključi: “Dragocene stvari so za ljudi, ki jih znajo ceniti.”

Inflacija povprečnosti

Danes se je težko izogniti vtisu, da smo ljudje na številnih področjih zdrsnili v povprečnost. Zdi se, kot bi se eksistencialno ustavili nekje sredi poti. Reklamni stroj to špranjo med realnim, ki ga ljudje okušamo in živimo, ter idealnim (utopičnim) na vseh področjih življenja intenzivno povečuje. Ker je vsakdanjost monotona, jo je potrebno začiniti s potovanji. Ker so naše postave v večini primerov “kar nekaj”, se je treba s hujšanjem in gibanjem pripraviti na poletje. V vsakdanjosti ni časa za kakovostno prehranjevanje, zato si je od časa do časa ob napol praznem krožniku smiselno privoščiti resnično “simfonijo okusov”. Ker v odnosih pogosto ne najdemo tistega, kar verjamemo, da bi morali najti, se zatekamo k takim in drugačnim bližnjicam, za katere mislimo, da nam bodo na hitro zapolnile tisto, česar nam ni uspelo doseči z lastnim prizadevanjem. Pogovori z najbližjimi so pogosto zreducirani na funkcionalno dogovarjanje glede poteka vsakdanjih opravil, zato se je potrebno zatekati k strokovnjakom, ki nas učijo, kako spregovoriti in se pogovarjati o globljih vsebinah življenja. Procesov v podjetjih vodilni ne obvladujejo dovolj dobro, da bi prinašali ustrezne rezultate, zato prihajajo na pomoč svetovalci. Aktivni ljudje živijo aktivno in se veliko in načrtno gibljejo, zato je nujno začeti s kakšnim rekreativnim športom. Sebi, svoji sedanjosti in prihodnosti ne zaupamo, zato je potrebno od časa do časa obiskati koga, ki ima vpogled v našo prihodnost, da nam pove, da se nam dogajajo težke stvari in da se nam bodo tudi v bodoče, ampak da bo nekako že šlo. Čeprav to vemo tudi sami, se nam zdi veliko bolj verodostojno, če nam to pove nekdo, ki “res vidi” našo prihodnost …

Poudarjanje tega razkoraka med realnim in idealnim utrjuje v ljudeh občutek lastne povprečnosti in vodi v spoznanje, da je njihovo življenje res – povprečno. Nič posebnega. Nič velikega. Preprosto povsod primanjkuje kontrasta – v hrani, v okusih, v doživetjih, v pogovorih. Doživljamo civilizacijski zdrs v povprečnost. Vse je povprečno, torej prečno, golo horizontalno. Za nameček se ljudem dogajajo še dodatni zdrsi iz povprečnosti v krizo; potem sledi mučno plezanje navzgor, a navadno ne dlje kot nazaj do povprečnosti. In v tem začaranem krogu se krotovičenje eksistence številnih konča: povprečnost – kriza, povprečnost – kriza, povprečnost … Življenje dobi priokus mlačnosti, postane “kar nekaj”, za kar se številni, kot so prepričani, niso odločili, ampak so (bili) v to potisnjeni.

Cenenost

Občutki so dragocen in pomemben del življenja posameznika. Pripovedujejo o tem, kako se jaz kot posameznik odzivam na določeno situacijo v življenju, kakšen pomen ima zame, kako jo vrednotim. Nekatere stvari me napolnjujejo z veseljem, navdušenjem, globokimi estetskimi doživetji, druge z žalostjo, skrbjo in negotovostjo. Povprečnost pomeni, da se mavrica doživljanja posameznika izredno (z)oži. Če se to dogaja dolgo (in na različnih področjih), se v človeka nehote prikrade občutek, da je vse, kar mu je dano živeti in posedovati, ceneno, brez resnične vrednosti. Nekako samoumevno. Ker je danes na pohodu kult individualnosti, so občutki posameznika seveda najpomembnejši, ne glede na to, da so vedno subjektivni. Led med zdravim doživljanjem in ujetostjo v povprečnost lastnih občutkov je zelo tanek.

Občutje cenenosti se nam lahko zgodi na vseh področjih življenja. Cenene, brez vrednosti, lahko postanejo obleke, tudi če smo zanje odšteli veliko denarja. Ceneni postanejo domovi, čeprav smo veliko pregarali, da smo jih ustvarili. Cenena lahko postanejo potovanja, kljub vsemu lepemu, kar smo na njih doživeli. Ceneni lahko postanejo odnosi, ne glede na vse, kar smo vanje vložili – in tega je skoraj zmeraj veliko. Ljudje smo pač tako ustvarjeni, da v globini duše vemo, da se vrednost stvari in vsega, kar nas obdaja, ne meri z materialnimi vatli, ampak z notranjim odnosom, ki ga vzpostavimo do različnih resničnosti našega življenja.

Za ilustracijo bi lahko izbrali katerokoli področje sodobnega življenja, a poglejmo področje našega sobivanja v konkretni družbeni stvarnosti. Politika je v zavesti povprečnega državljana naše domovine postala cenena. Velja neko splošno prepričanje, da je vse zavoženo, da se ne da nič spremeniti, da se vse dogaja po nekem vnaprejšnjem scenariju, da so konec koncev tako in tako vsi enaki, da politična elita živi v svetu, ki nima stika z realnostjo. To občutje traja že kar nekaj let, poteze vodilnih mu dan za dnem potrjujejo. Zadnja v seriji tovrstnih gest, ki izstopa, je imenovanje novega predsednika senata protikorupcijske komisije: po definiciji neodvisni organ bo vodil nekdo, ki nima osnovnih strokovnih referenc in ki je za nameček na dan svojega imenovanja izstopil iz politične stranke, ki ima trenutno v rokah ključne vzvode oblasti in odločanja v Sloveniji in katere predsednik je ena od tarč te iste komisije. Da ne bo nesporazuma, poudarjam še enkrat: številni od teh občutkov imajo realni temelj v konkretnem dogajanju. Ampak ceneno je seveda tudi, da takšno trajajoče stanje ne pripelje do razmisleka in mobilizacije. Ceneno je, da se ob tem ne zbudimo, da ljudje ne čutimo države za svojo. Olje na ogenj te cenenosti priliva spoznanje, da je bila spontana “vstaja” pred letom dni zrežirana in vodena iz ozadja. In ceneno je občutje nejevere, da bi se pri nas lahko zgodil ukrajinski scenarij. Verjetno vsi vemo in čutimo, da bi nekaj morali, da tako ni prav, da bi bilo potrebno stvari spremeniti, to pa je tudi vse. Vemo, čutimo, a ne zmoremo. In hkrati vemo, da smo ujeti v začaran krog politične povprečnosti.

Cenenost povprečnosti duši in vodi v apatijo.

Dragocenost

Dragoceno je vse, za kar smo v življenju “plačali drago ceno”. Še več: dragoceno ostane dragoceno samo, če znamo drago plačano tudi drago ceniti. Svoja prizadevanja, dosežke, odnose in drobne stvari vsakdanjosti lahko dragocenimo le, če prepoznamo v njih pravo vrednost in mesto, ki ga zavzemajo v našem življenju.

Kako naj sodobni človek, ujet v subjektivnost doživljanja in vrednotenja vsega, kar se mu dogaja, prepozna, da so dragocene stvari, “biseri”, dragoceni ne glede na njegova trenutna občutja? Dragocene stvari imajo namreč vrednost same v sebi, ne glede na to, kako jih trenutno doživljamo in kakšen odnos trenutno zavzemamo do njih. V sebi imajo torej neko objektivno vrednost. Družina, recimo, je dragocena sama po sebi, tudi če se v njej trenutno ne počutim najbolje. Vrednote, na katerih stoji in pade moja eksistenca, so dragocene, tudi če jih ne morem vedno v polnosti uresničiti. Temeljni odnosi so dragoceni, čeprav pogosto zaznamovani s človeško krhkostjo in nerazumevanjem.

Mislim, da je življenje že vsakega izmed nas ničkolikokrat opomnilo, da dragocene stvari pač niso poceni. Za njih je vedno potrebno plačati neko ceno. Neki kmet, tako evangelij, je prodal vse svoje premoženje, da je kupil njivo, na kateri je odkril biser. Znane so zgodbe ljudi, ki so na stojnicah bolšjega trga za nekaj centov kupili slike vrhunskih umetnikov – v množici povprečnih izdelkov so prepoznali biser.

Kako ohranjati zavest o dragocenosti nekaterih stvari v našem življenju? “Vrednosti ne ohrani tisto, kar obdržim, ampak kar darujem, dobi vrednost” (Frankl). Dajati, torej, ne pričakovati od drugih … Vemo: odnos, v katerem darujem sebe, postane dragocen. Vedno sem jaz prvi na potezi.

Vstopili smo v postni čas. Vaje volje, vaje duha, zaobljube na tem in onem področju … Včasih s takim, drugič z drugačnim namenom. Menim, da je eno od pomembnih področij naše duhovne identitete, ki naj bi jo gradili v postnih dneh, tudi razmislek o tem, kaj nam je v življenju resnično dragoceno. Kako bi bila videti moja pot spreobrnjenja od cenenega k dragocenemu? Do kakšnega ravnanja bi me pripeljala?

Pripis uredništva: Martin Lisec je logoterapevt, mediator, urednik.

Foto: Grega Sulejmanović