Krščanski odgovori na družbene izzive

Ključno za človeka osebno, a tudi za družino in ostale družbene skupine, je premagovati strah pred trpljenjem. Danes je razširjeno prepričanje, da je vse prav in dobro (anything goes!). Otroke se vzgaja, da jim bo čimbolj ‘cool’, šola spodbuja prijetnost, ne pa dolžnost in napor. Osebna in družbena zgodovina pa pušča brazde na obrazu, o njih težko govorimo, saj modrost pravi: »V potu svojega obraza boš jedel kruh …« (1 Mz 3,19). Le zavzeta prisebnost vztrajati tudi v naporih in obdelovati osebne ter družbene probleme preteklosti in sedanjosti omogoča živeti v resnici in delovati vzajemno, v odprtosti do drugih. Nujno se je dotakniti osebnih ter družbenih ran in travm, kar terja očiščenje, lustracijo osebnih in družbenih laži. To je nujen proces za samozavest posameznika in naroda, tudi v Sloveniji po zmagi ‘Svobode’. Žal se v družini, šoli, širši javnosti ter v politiki premalo ukvarjamo s tem, a se zato toliko več psihologi in psihiatri. Zaradi posledic teh polpreteklih lažnih usedlin, travm, stalnih novih osebnih in svetovnih zapletov družbo ogroža krizno vrelišče, ki je izziv odgovorne javnosti in njenih ustanov. Nad vsakim in vsemi visi breme teh potlačenih laži. Tudi Cerkev deli te probleme, a je kot služabnica resnice prva poklicana dotakniti se ran. To je najprej stvar posameznika, a je nujno očiščevati tudi cerkveno in družbeno občestvo, kar se lahko uresničuje le prek drugih in v dialogu z njimi. Kot so travme mladosti ali polpreteklosti povzročili drugi, predniki ali sodobniki, tudi očiščenje prihaja v dialogu z drugimi. Družbeno odgovorni imajo dolžnost prevzeti vodilno vlogo v teh procesih, da bo od laži in bremen travmatizirana slovenska družba iskala resnico. Tako so disidenti (Karta 77) prevzeli odgovornost in zavestno kljubovali laži kljub zatiranju in terorju strahu. Ozka pot iskanja resnice zahteva samodisciplino, samoorganiziranost in povezanosti po družinah ter drugih skupnostih za vzajemno spopadanje s trpljenjem in kljubovanjem laži.

Izhodišče za to je soočenje s svojo ranljivostjo, ki ga večina religij vidi v priznanju meje človeka, ki pa je pogoj za vzajemno sodelovanje in za pot dialoškega iskanja resnice. Žal se v sodobni družbi, kjer naj bi bilo vsaj na zunaj vse popolno in brez problemov, ta napor prekriva z dejanskimi in navideznimi, celo umetnimi poživili, kar ustvarja navidezno resničnost o osebi in družbi. Vzgoja, javna propaganda, politika in njene ustanove ter žal tudi Cerkev se težko lotevajo samoočiščevanja, ki terja odkrit dialoški spopad z osebnimi in družbenimi ranami.

Priznanje osebne omejenosti in ranljivosti je pogoj za odprtost za druge in Boga. To je pot pravega samozavedanja sebe in drugih ter pogoj za družinsko in družbeno povezanost. Iz družine se zdravo sprejemanje razširja tudi v povezanost v skupnosti. Lokalna samouprava in čvrste osebne subsidiarno zasnovane skupine premagujejo totalitarne usedline nasilnega urejanja z vrha.

Sestavni del te povezanosti in sočutja je odgovornost za druge in solidarnost z njimi. To ni le pomoč v stiski, pač pa skupnostno čutenje in delitev življenja z vsemi, v družini, malih skupnostih, v Cerkvi in družbi, iz česar raste družbeno tkivo. To daje odpornost zoper oblastne težnje po privzemanju posameznikov in skupin ter zavezuje h kritični in dejavni deležnosti ter vključevanju v družbeno-politične procese.

Tako se dalje stalno in dolgoročno krepi občutek doma, domovine in moči lastne povezanosti, ki je v materini govorici. Po Ehrlichu se človek rodi v narodno pripadnost in z govorico oblikuje svoj kulturni prostor. Govorica je tudi čustvena vez oseb v odnosih, posebej v zgodnjih letih, kar ustvarja dom kot prapotrebo človeka, na čemer temelji domovinska pripadnost in ljubezen. Človek v samo-zavesti osebne in narodne pripadnosti bolj čvrsto sprejema druge in drugačnost. Tako zmore tudi vsak dan nositi svoj križ ter se spoprijemati z osebnimi in družbenimi bremeni. Krščanstvo in druge vere temu dodajajo še globljo podlago. Ehrlichova višarska Slovenija omogoča preseganje osebnih in nacionalnih omejenosti ter odpira za vesoljno bratstvo in sestrstvo Boga-očeta vseh ljudi. Kljub nagnjenosti v poganstvo je vsak človek, kot pravi Tertulijan, po naravi kristjan, tj. religiozno v Boga odprto bitje, ki presega zemeljske okvire. Zato je sestavni del vere preroška drža, ki se ne podredi nobenim omejitvam in okvirom. Sicer prerok toži nad tem, da ga ne sprejemajo, a Bog mu odgovarja, da se mora vrniti h Gospodu in se ne sme ukloniti množici: »Če se mi ukloniš, ti vrnem tvojo službo pri meni; in če hočeš navajati le plemenite misli, nič napačnega, smeš biti spet moj glasnik. Oni se morajo obrniti k tebi, ti pa se ne smeš obrniti k njim. Tedaj naredim iz tebe bronast, trden zid zoper to ljudstvo. Bojevali se bodo zoper tebe, pa te ne bodo premagali, kajti jaz sem s teboj, da ti pomorem in te rešim, govori Gospod, otmem te iz roke hudobnih in osvobodim iz pesti nasilnikov.« (Jer 15, 19-21) To so bili Lambert Ehrlich, Filip Terčelj, Angela Vode, Izidor Završnik, Jože Pučnik, Boris Pahor, Aleksander Solženicin itd.

Slovensko zavest je do revolucije krojilo katoliško krščanstvo. Kako močno, lahko beremo še pri Ehrlichu, Kocbeku in križarjih. Zadnji so sanjali o polni religiozni zavesti, se z dolomitsko/pugleško izjavo podredili totalitarni udarni pesti in Kocbekov projekt duhovne prenove slovenskih katoličanov je iz njih naredil s terorjem prisiljene in pohabljene osebnosti. Po osamosvojitvi pa jim postkomunistična srenja za potrebe realni oblasti še vedno vsiljuje svoj ‘mehki totalitarizem’.

Ehrlich je – za razliko od drugih vplivnih sopotnikov – kot človek, kristjan in duhovnik spodbujal mlade in druge ljudi za samostojno, odgovorno in odprto pot. Moč za to odprtost, ki niti v brezizhodnih trenutkih in položajih ni klonila, je našel v veri, zato je znal, kot pravi Mirko Javornik, iz vsakega položaja z zaupanjem dvigati sebe in druge v nadzemske razsežnosti. Vsak človeški osebni in družbeni položaj je napolnjeval z razsežnostjo vere in upanja ter tako s polno ter nesebično ljubeznijo do človeka hodil z drugimi skozi kalvarije življenja v neprestani navzočnosti Najvišjega.[1] Živo vero je vsak dan utrjeval z duhovno zbranostjo, molitvijo in premišljevanjem, da se je lahko skrbno ter predano posvečal službi, posebej življenjsko prizadetih sester in bratov.

Živel, deloval in kljuboval je ‘času skrajnosti’ (Hobsbawm[2]). Zahtevna znamenja časov je lahko zaznaval le takó razgledan, občutljiv in v veri ukoreninjen človek, kakršnih je bilo v njegovem času malo med Slovenci in tudi med drugimi narodi. V táko osveščeno, razgledano, nepristransko, trezno, poglobljeno osebnost se je razvijal v marljivi asketsko-duhovni in poglobljeni študijski zavzetosti v presoji dobe in ljudi: Bil je »zaveden Slovenec in globok vernik«, pravi Filip Žakelj[3]. Temelje mu je položilo krščansko družinsko okolje in domoljubna vzgoja v domači hiši. Izziv so povečali pritiski rastočih nacionalizmov močnejših sosednjih narodov, najbolj pa zahtevne razmere vojne in revolucije v Sloveniji. Stvari je stalno predvideval, jih spremljal in razčlenjeval v prisebnem premišljevanju, poglabljanju in neutrudnem delovanju. Po pričevanju sodobnikov je razvijal svoje naravne sposobnosti za izboljšanje položaja slovenskega človeka in celega naroda in v to delo vključeval posebno mlade. Podobno kot njegovega starejšega sodobnika Janeza Ev. Kreka je tudi njega odlikovala izredna ljubezen do človeka, posebej do pripadnikov lastnega zatiranega naroda: »Ljubezen do slovenstva je bila in je gibalo in vidik tolikih njegovih del in naporov…«[4] Bil je »božji, dobrotnik in skrbnik slovenske mladine«, so zapisali akademiki (njegovi študentje) v osmrtnici.[5]

Danes smo priča veliki zlorabi ‘mehkega totalitarizma’ za obvladovanje slovenskih katoličanov. Ni čudno, da je med Golobovimi pristaši kar nekaj katoličanov, ki so se že doslej uvrščali na listo tranzicijskih izvrševalcev.

H. H. Weiler takole izpostavi pomen in vlogo kristjanov v dialoških procesih Evrope: »Duhovni izzivi Evrope so težki. Toda to poglavje in cela ta razprava se morata končati s sporočilom upanja. Kot smo že menili, se preambula ustave zaključuje s potrditvijo prepričanja, da Evropa Unije predstavlja ‘/…/ posebno območje človeškega upanja’. To bo res, če se bomo tudi mi naučili, kako prečkati dolgi most modernosti in postmodernisti, ne da bi bila ogrožena človeško dostojanstvo in ljubezen. Pomembno je, da nas pri tem ni strah.«[6]

 

[1] Prim. NŠAL 484, fasc. 110A, Duhovni dnevnik, str. 3 (dalje: Duhovni dnevnik): V zavesti, da je Bog v nas zmoremo vse, pravi tu.

[2] Hobsbawm, Eric, Čas skrajnosti (Prevod: Srečo Balent. Katarina Jerin. Seta Knop.), , Znanstveno in publicistično središče Ljubljana 2000.

[3] Filip Žakelj, Trije veliki molivci za narod, Katoliški glas 19 (1967), št. 22, str. 1.

[4] N.N., Jubilej g. dr. L. Ehrlicha, Katoliški misijoni (KM) 16 (1938/39 ), str. 14.

[5] N.N., Profesor dr. Ehrlich kot človek in duhovnik/ Česar mnogi ne vedo, Slovenec (S), 1942, št. 123a (30. 5.), str. 3 (dalje: N.N., Profesor dr. Ehrlich kot človek in duhovnik, S 1942).

[6] Weiler, Joseph H. H. Krščanska Evropa. Raziskovalna razprava. Ljubljana2005: Claritas, str. 151.