Slovenija je v mnogočem zelo, zelo posebna dežela. V neki čudni simbiozi idej in osebnih zamer živimo v stanju nenehnega spora na osnovi nacionalsocializma, čeprav trobila pri mikrofonih prisegajo raje na rdečo zvezdo, srp in kladivo. A ker pri tej svoji socialistični gorečnosti prisegajo na svoj nacionalizem, zabetoniran v mitu preteklosti, so bolj podobni nacistom kakor lastnim bratom v veri. Istočasno so pač shizofrenični, ker je nacionalizem nekompatibilen z internacionalizmom … a pri nas je potrebna tudi ta poroka, da ostanejo na oblasti. Tako nacizem kakor internacionalni socializem potrebujeta takega ali drugačne sovražnika. Pri nas so to vlogo spisali in vsilili Cerkvi. Katoliški cerkvi. Katoličane je dovoljeno preganjati, diskriminirati, žaliti, jim groziti, o njih lagati … karkoli se že reče, naredi in želi slabega Cerkvi in njenim udom, je dobrodošlo, dovoljeno in nekaznovano. Vse skupaj pa je toliko lažje, ker se cerkveni ljudje v svoji preprostosti, naivnosti in grešnosti ne znamo ubraniti pred stalnimi napadi antipatije, netolerance in pravega sovraštva, ki veje iz gošarskih logov.
Zdaj se dvigne ta, zdaj oni … seznam je lahko neskončen in ni ga medijskega prostora, ki bi mogel zadostiti preprosti obrambi pred tolikšno pestrostjo napadalcev in proticerkvenih front, ki jih odpirajo. Tu pa tam pa se najde kaka cvetka, ki po svojem žlahtnem levičarstvu preseže običajnost. Tako se mi je zgodilo, da sem prišel na sled posnetku, ki ga najdete tudi na FB, če bi morda želeli preveriti resničnost napisanega.
Glavna in edina zvezda posnetka je Alenka Bratušek. Vemo, da ženska sedi v parlamentu, ker je pravočasno zaznala, da je mogoče izkoristiti protikatoliški afekt, ki ga levica goji od rojstva do smrti in sistematično vsiljuje Slovencu za nabiranje glasov. Zaradi znamenitega pisma, ki naj bi ga poslala v Rim sedi namreč v parlamentu. Ne vemo sicer ali je bilo slavno pismo res poslano, reklamirano je vsekakor bilo, in ker je bila takrat predsednica vlade, je zadostovalo, da ji je prineslo ravno toliko glasov, da zdaj sedi v parlamentu. Vse pa kaže, da zdaj in nikoli več … zato je – verjetno zaradi izkušnje in iz obupa – spet posegla po isti metodi. V nastopu napada Cerkev in »laže kot pes teče«.
Prvo laž najdemo v stavku, »da želi Cerkev posegati v postopek spremembe ustave«. Noup. Noup. Noup. Cerkev (dejansko pa tudi ne more, saj ima levica pri nas ¾ vseh glasov v parlamentu), še najmanj pa Sveti sedež, ne želi posegati v postopek spremembe ustave, ki ga imajo poslanci na mizi. Laž je tudi namen za napovedano spremembo. Čisto jasno je, da levičarji nočejo izpolniti odločbe Ustavnega sodišča, ki zahteva prav to, kar pravi Bratuškova, da naj bi naredili s spremembo ustave, t.j. »zagotoviti kvalitetno šolanje pod enakimi pogoji za vse«. Za vse, razen za katoličane, ki smejo svoje otroke pošiljati v ateistično, levičarsko in agresivno javno šolstvo. Drugam ne! Očitno imajo levičarji javno šolstvo za »svoje« šolstvo in njegov namen je »narediti iz teh ljudi levičarje«. Gre torej za ideologijo najslabše vrste in ne za skrb za otroke. Če bi jih skrbelo šolanje otrok, potem bi že davno poskrbeli za izredne študente, ki so primorani drago plačevati svoje šolanje v »izrednem študiju«, ki pa se v ničemer ne prilaga njihovi izrednosti.
Potem Alenka zanika znane podatke, ki postavljajo na vrh lestvice kakovosti vse štiri katoliške srednje šole. Javno šolstvo, čeprav se vanj vlaga veliko več denarja, je slabše, način vstopanja v katoliške šole pa je popolnoma enak kakor v javne. Veljajo točke in točke in še enkrat točke (bolj krivičnega sistema si ni mogoče zamisliti). Jasno je, da Alenka ne bi svojih otrok pošiljala v katoliške šole. Verjetno bi jih poslala na prvo javno šolo blizu doma, saj je javno šolstvo menda kvalitetno in najboljše … morda pa bi upoštevala želje, talente in uspeh otrok, pa tudi razmislila o prihodnosti, kakor delajo premnogi, če ne čisto vsi starši.
Alenka trdi, da Slovenija spoštuje sporazum, ki ga je podpisala s Svetim sedežem. No, s to trditvijo je tako, da se morata strinjati obe strani. Če ena stran trdi, da se ne spoštuje in predloži dokaze, potem mora ali na mizo nov dogovor ali pa tretji (nek sodnik) presodi kako je s tem. Ona svoje trditve ni potrdila z ničemer. Katoliška stran svojo trditev dokazuje med drugim z zavlačevanjem vlade, ki noče plačati, kar je ustavno sodišče presodilo, da se krši in bi moralo biti plačano. Zato gre tu najmanj za sprenevedanje ali pa celo za zavestno laž.
Kronska laž pa je seveda zaključek, ki ga nasprotniki Cerkve tako radi uporabljajo. Gre za nesrečno zgodbo z investicijskimi skladi ZVON1 in ZVON2, čigar največji delničar je bila Škofija Maribor. Zdaj vemo, da ne smemo govoriti o milijardni škodi, temveč o velikanski škodi 400 milijonov. Trikrat manj, kakor se ponavlja v javnosti! In še bi se lahko zdaj tudi menili o politični odločitvi NLB-ja, da se ta dva investicijska sklada uniči, tudi na račun mnogih delovnih mest in slovenskega lastništva v podjetjih (npr. Heliosu) zato, da bi mogli levičarji v naslednjem stoletju ponavljati mantro »grda, grda Cerkev, ki nam je naredila tako luknjo«… Pa je to le ena izmed mnogih lukenj, ki jih plačujemo davkoplačevalci. Vse ostale so iz »uglednih« levičarskih logov. Gre torej za najhujšo vrsto laži, tisto, ki je deloma resnična.
Alenka Bratušek in njena strančica je v zadnjih zdihljajih. Žalostno je, da nam krojijo zakone in bodo spreminjali ustavo (javne razprave na to temo sploh ni in je očitno ne bo, ampak bodo pohiteli, ker imajo zdaj svojo večino). Uboga Slovenija!
