Civilna iniciativa Dovolj.je se je odzvala na moj komentar v Časniku, ki ga razume kot »omejenega« in z »vidika žrtev krivičnega«. V naslovu izpostavljena poanta je ključna v kritiki mojega komentarja. Tako bralcem Domovine, ki niso nujno brali komentarja, kot predstavnikom Dovolj.je, naj ponovim nekaj mojih ključnih tez. Upam, da mi uredništvo Domovine to dovoli glede na to, da so objavili odgovor na komentar, ki ni bil objavljen v njihovem časopisu.
| Odziv Civilne iniciative Dovolj.je je bil najprej objavljen v časopisu Domovina, Aleš Čerin, član uredništva Časnika, pa je dosegel dogovor, da smo ga ponatisnili na našem portalu. Zadnje čase se itak pogosto dogaja, da se polemike odvijajo na tak dokaj nenavaden način (glej dopisovanje Kerže-Osredkar). Pričakovali seveda bi, da bi se predstavnik Dovolj.je s svojim komentarjem oglasil našem portalu, kjer do danes še nismo nikomur preprečili objave. In tako bo tudi v prihodnje.
Se je pa danes oglasil dr. Štuhec z zahtevo, da mu Domovina objavi odgovor, kar so tudi omogočili. Mi pa odgovor dr. Štuheca objavljamo danes in s tem nadaljujemo razpravo o tej izjemno pomembni temi, ki naj prinese tudi konkretne rešitve za žrtve spolnih zlorab. |
V prvem delu komentarja sem želel pojasniti nekatere pojme iz preprostega razloga, ker se v javnosti vsevprek govori o spolnih zlorabah kot o pedofiliji. V drugem delu sem prej povedano zaključil s stavkom: »Iz povedanih opredelitev je jasno, da obstaja več ravni spolnih zlorab in da imajo le te tudi različne posledice«. Ter nadaljeval: »Vse povedano, kar je na tem mestu mogoče povedati, govori v prid dejstvu, da je potrebno pri spolnih zlorabah govoriti z občutljivostjo tako do žrtve kot do potencialnega storilca. Tudi naši slovenski primeri nas v tem samo potrjujejo«.
Svoje videnje civilne iniciative sem opredelil na dveh mestih:
»Sam bi razumel civilno iniciativo kot tisto, ki morda marsikateri žrtvi lahko svetuje in pomaga ter jo spremlja pri sproženih postopkih pred državnimi in cerkvenimi organi…
Ja, prav je, da se žrtvam pomaga in da obstaja tudi civilna institucija, ki je neodvisna od cerkvenih in državnih tovrstnih ustanov…
Prav pa bi tudi bilo, da civilna iniciativa ne izpostavlja storilcev prej, preden ni popolnoma jasno, katere seksualne meje so bile prekršene in kakšna stopnja kazni je sorazmerna kršitvi.«
In končno je bila ena od osrednjih poant komentarja teza, da je potrebno pri razkrivanju storilcev in tudi žrtev upoštevati slovenski medijski in pravni prostor, ki v vseh razvpitih primerih ravno nista vzgled pravičnosti in poštenosti. Toliko o poudarkih z moje strani.
S strani piscev Dovolj.je pa je izpostavljeno najprej delno citiranje, v smislu, »da ne vem ali je prišlo do zadoščenja pri žrtvah in do ustrezne kazni storilcev«.
Naslednja trditev je, da bi pričakovali, da podprem prizadevanja iniciative in da se ne postavljam v »obrambno-napadalno pozicijo dokazovanja«, saj trdim, da »niso vsi duhovniki enaki«, in se sklicujem na upokojenega papeža Benedikta XVI. samo v tistem delu, v katerem on opozori na posledice seksualne revolucije, in zamolčim druge njegove poudarke.
Pisce Dovolj.je pa najbolj »bode v oči dejstvo, da se gospod Štuhec postavi ali celo vživi v situacijo domnevno nedolžno obtoženega storilca in s te pozicije nato napade tudi prizadevanje naše iniciative«.
Predvsem pa bi jim naj v komentarju očital, »da po krivici linčajo osumljence«. Zato ponovijo svoje stališče:
»Imen in priimkov žrtev nikoli in nikdar v javnosti ni omenil noben viden član naše iniciative Dovolj.je, pač pa so o njih spregovorile njihove žrtve – brez pritiska kogarkoli. Duhovnik Janez Cerar, član iniciative Dovolj.je je povedal ime storilca izključno kot žrtev«.
V nadaljevanju odgovora se pojasnjuje in argumentira ravnanje z žrtvami s strani iniciative, česar sam nisem komentiral in tudi ne mislim na ta del odgovarjati, ker v njem ne vidim nič spornega.
Najprej glede pozicije duhovnika Janeza Cerarja v iniciativi Dovolj.je. Tudi če je Cerar žrtev in hkrati član iniciative, bi se moral prvi držati pravila, da se v okviru iniciative o imenih javno ne govori, dokler stvar ni dokazana. In to velja za oboje, žrtve in storilce. Saj Cerar ni član iniciative zase ampak za druge. Če pa je predvsem zase, bi bilo prav, da bi v obeh primerih, ki jih izpostavlja, argumentirano odgovoril na javno objavljen protokol Lazaristov.
V mojem komentarju nikjer ni zapisano, kot me citirajo, »da iniciativa po krivici linča osumljence«. Pač pa se tisti del komentarja, iz katerega so to povzeli glasi:
»Najmanj, kar je primerno in na kar ne bi smelo v nobenem primeru pristati tudi civilno združenje, je javni linč osumljencev in njihovo objavljanje imen ali celo slik. Na to temo se je oglasil po pravici varuh človekovih pravic, ki je opozoril na problem javne medijske obsodbe storilcev. Civilna iniciativa na svoji spletni strani objavlja domnevne storilce!«
Najbolj pisce Dovolj.je bode v oči, da sem se »vživel v domnevo nedolžno obtoženega storilca«. Nič se nisem vživljal, ampak sem te primere navedel, ker so javno znani in, na podlagi njihovih dejstev, samo opozarjam na potrebno previdnost pri prehitrih zaključkih in javnih obsodbah. Tudi s te pozicije ne napadam iniciative, pač pa ji predlagam, da za svojo verodostojnost z enako mero pozornosti spremlja tudi krivično obsojene domnevne storilce, ki jih slovenski pravni red leta dolgo melje po principu krivosodja in ne pravosodja.
V začetku tega odgovora sem citiral svoje videnje vloge iniciative in če v teh stališčih ne vidijo moje podpore, ki pa seveda ni slepa in brez pridržkov, po vsem tem kaj več težko dodam.
In za konec odgovor na začetni očitek, češ »da ne vem ali je prišlo do zadoščenja pri žrtvah in do ustrezne kazni storilcev«. V tej kritiki mojega komentarja je metoda trganja iz konteksta in obračanje pozornosti na drug vidik, kot je bil mišljen, najbolj očitno.
Takoj na začetku komentarja, ko sem omenil svoje angažiranje na področju spolnih zlorab, sem res postavil vprašanje: »Ali je prišlo do zadoščenja pri žrtvah in do ustrezne kazni storilcev, je tudi zame ostalo odprto vprašanje«. In na to vprašanje tudi sam odgovorim na koncu komentarja, ko pravim, da je prav, da obstaja od cerkvenih in državnih oblasti neodvisna pobuda:
»Če prav razumem, nekatere žrtve niso dosegle zadoščenja v cerkvenem postopku. Verjamem, da v določenih primerih to sploh ni možno, ker so posledice dolgotrajne in neozdravljive. V teh primerih je prav, če se postopek ponovi in ugotovi morebitne napake. Kakšna od žrtev ni dosegla zadoščenja pred sodnimi oblastmi ali pa je prav zaradi njih postala žrtev. Tudi v teh primerih bi bilo prav, da civilna iniciativa doseže zadoščenje za žrtve«.
Iz delnega citata tako pisci Dovolj.je izpeljejo zaključek, da bi prav zaradi tega, ker ne vem, ali je prišlo do zadoščenja, moral iniciativo podpreti. Kot da je nisem!? Ali pa oni niso prebrali celega komentarja?
Ko sem pod svojim komentarjem v Časniku začel brati in kmalu odnehal, z branjem dežurnih komentatorjev, ki se skrivajo pod svojimi »partizanskimi« imeni, mi je bilo še toliko bolj jasno, da sem dregnil v osir in potisnil nos v tisto javnost, ki ji je malo mar za katerokoli žrtev, ampak jo zanima predvsem to, da teče kri. Ti komentatorji po pravilu sploh ne komentirajo napisanega, ampak vse drugo.
A to me tudi nič ne preseneča. Imam dovolj izkušenj s slovenskim medijskim prostorom, da vem, koliko je ura.
Vaša iniciativa pa bo s svojimi dejanji pokazala in dokazala, ali je na pravi poti. Če ste moj komentar razumeli kot »obrambno-napadalnost« na vas, se bojim, da se tudi vam dogaja to, kar očitate vodstvu Cerkve in redovnim skupnostim ter meni.
